SODIŠČE EU O PODALJŠANJU KONCESIJ

Objavljeno: 8. 5. 2017 - Nina Pekolj

Sodišče EU se je v združenih zadevah C-458/14, Promoimpresa Srl in C-67/15, Mario Melis in drugi, odločalo o vprašanju dopustnosti samodejnega podaljšanja koncesije (tj. brez izvedbe postopka javnega razpisa) za opravljanje gospodarske dejavnosti na javnem dobru. Sodišče je odločilo, da določbe nacionalne zakonodaje, ki določajo samodejno podaljšanje tovrstnih koncesij brez izvedbe vsakršnega postopka izbora med potencialnimi kandidati, zlasti kadar le-te pomenijo gotov čezmejni interes, nasprotujejo pravnemu redu EU.

Sodišče je v predmetnih zadevah presojalo skladnost italijanske nacionalne zakonodaje s temeljnimi načeli prava EU (načelo svobode ustanavljanja, nediskriminacije in varstva konkurence, kot so opredeljeni v PDEU) ter namenom in določbami Direktive 2006/123 o storitvah na notranjem trgu ter Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb. Italijanska nacionalna zakonodaja, ki je bila predmet predhodnega odločanja v predmetnih zadevah, je namreč določala samodejno podaljšanje trajanja koncesij za izkoriščanje območja javnega dobrega ob morju, jezerih in rekah za opravljanje turistično-rekreativnih dejavnosti (npr. za kiosk, verando, bazene, pristajališče, akvakulturo, športne dejavnosti, …) brez obveznosti predhodne izvedbe postopka javnega razpisa in ne glede na to, ali so prvotne koncesijske pogodbe predvidevale to možnost ali jo celo izključevale (kot v predmetni zadevi). Po navedbah italijanske vlade takšne določbe temeljijo na načelu pravne varnosti (C-347/06, ASM Brescia SpA, tč. 64, ter C-221/12, Belgacom NV, tč. 38) oziroma dolžnosti spoštovanja legitimnega pričakovanja imetnikov teh koncesij, tako da se jim omogoči povrnitev investicij, ki so jih izvedli.

Sodišče EU je pri presoji dopustnosti določb nacionalne zakonodaje kot relevantna izpostavilo sledeče ugotovitve:

  • predmetne koncesije po vsebini predstavljajo dovoljenja v smislu določb Direktive 2006/123, saj gre ne glede na to, kako so opredeljene po nacionalnem pravu za uradne odločitve, ki jih morajo ponudniki pridobiti od nacionalnih organov (v tem primeru občinskih organov), da lahko opravljajo svojo gospodarsko dejavnost,
  • koncesije iz postopka v glavni stvari so številčno omejena zaradi pomanjkanja naravnih virov,
  • predmetne koncesije ob upoštevanju zlasti geografskega položaja javnega dobrega in gospodarske vrednosti te koncesije pomenijo gotov čezmejni interes, ki hkrati v celoti izključuje možnost sklicevanja na načelo pravne varnosti v smislu, kot ga navaja italijanska vlada s sklicevanjem na citirani sodbi Sodišča,

ter na podlagi le-teh zaključilo, da bi (občinski) organ za podelitev koncesij nedvomno izvesti postopek izbora med potencialnimi kandidati, ki bi zagotovil popolno jamstvo za nepristranskost in preglednost, zlasti z ustrezno objavo in odločilo, da Direktiva 2006/123 in 49. člen PDEU nasprotujeta nacionalnemu ukrepu, ki določa samodejno podaljšanje dovoljenj, ki obstajajo na javnem dobrem ob morju in jezerih in ki so namenjena opravljanju turistično-rekreativnih dejavnosti (če te koncesije pomenijo gotov čezmejni interes), brez izvedbe vsakršnega postopka izbora med potencialnimi kandidati.

 

Uporabo Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb pa je Sodišče v predmetni zadevi izključilo z utemeljitvijo, da dovoljenja iz postopka v glavni stvari po svoji vsebini ne predstavljajo koncesije za storitve v smislu Direktive 2014/23/EU, ki iz dometa »koncesije za storitve« izključuje nekatere sporazume o pravici gospodarskega subjekta do uporabe nekaterih javnih domen ali virov na podlagi zasebnega ali javnega prava, na primer zemljišč, pri katerih država določi samo splošne pogoje za njihovo uporabo, ne naroči pa konkretnih gradenj ali storitev.

Dodaj odgovor

KOMENTARJI IN VPRAŠANJA

Ni komentarjev.

Stran http://pppforum.si uporablja piškotke. Z uporabo strani se strinjate z uporabo piškotkov. Več o piškotkih