FORUM

Objavljeno: 23. 6. 2017 - Branko Kašnik

Državna revizijska komisija je v zadevi št. 018-103/2017-5 presojala ali je zahteva, da odgovorni vodja projekta pozna slovenski jezik na nivoju B2 v skladu s CEFRL, v nasprotju z ZJN-3.

Državna revizijska komisija je na podlagi nalog, ki bi jih odgovorni vodja projekta moral izvajati naročnik prepričljivo pojasnil, da je komunikacija s konsekutivnim tolmačenjem bolj omejujoča kot neposredna komunikacija med naročnikom in odgovornim vodjo projekta, dvakrat daljša kot neposredna komunikacija oz. da bi komuniciranje s tolmačen vpivalo na časovni potek izmenjave stališč, saj bi bilo potrebno prevajanje iz tujega jezika v slovenski jezik in obratno.

Državna revizijska komisija je v konkretnem primeru in ob upoštevanju vseh okoliščin, povezanih s predmetom javnega naročila odločila, da je naročnik uspel izkazati, da ima objektivno opravičljive in storkovno utemeljene razloge za zahtevo, da mora odgovorni vodja projekta znati slovenski jezik na stopnji B2.

Vir: Odločitev št. 018-103/2017-5

Objavljeno: - Branko Kašnik

Državna revizijska komisija je v zadevi št. 018-084/2017-8 presojala določilo razpisne dokumentacije, po kateri je naročnik zahteval, da mora biti ključni kader pri ponudniku zaposlen ali pa da bo zaposlen najkasneje pred podpisom pogodbe.

Državna revizijska komisija je odločila, da je naročnik kršil 81. člen ZJN-3, ker je s tako postavljeno zahtevo brez kakršnekoli upoštevne utemeljitve ponudnikom onemogočil uporabo zmogljivosti drugih subjektov glede pogojev v zvezi s strokovno sposobnostjo.

Državna revizijska komisija je v okviru iste odločitve pojasnila tudi, da zahteva, da mora ponudnik ključne dele izvesti sam, ne zahteva tudi, da so kadri pri ponudniku zaposleni. Zahteva, da mora ponudnik ključne dele izvesti sam, se namreč nanaša na ponudnika.

Vir: Odločitev št. 018-084/2017-8

Objavljeno: 10. 6. 2017 - Boštjan Ferk

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil je v postopku odločanja o zahtevku za revizijo vlagatelja Medisanus d.o.o., v postopku oddaje javnega naročila za dobavo zdravil, ki ga vodi Splošna bolnišnica Murska Sobota izrazila dvom o skladnosti zahteve po slovenskem poreklu plazme, ki se uporablja za izdelavo zdravil, ki sta predmet javnega naročila iz postopka v glavni stvari, s členoma 2 in 23 Direktive 2004/18, ker bi ta zahteva lahko kršila načelo enakega obravnavanja in spoštovanja konkurence med gospodarskimi subjekti. Skladno s tem je DKOM na Sodišče EU naslovila vprašanje za predhodno odločanje.

Sodišče EU je odločilo, da določbi razpisne dokumentacije glede javnega naročila, ki v skladu z zakonodajo države članice, ki velja za naročnika, zahteva, da so zdravila iz plazme, ki so predmet zadevnega javnega naročila, izdelana iz plazme, zbrane v tej državi članici, nista skladni s pravom EU, konkretno predstavljata kršitev člena 2 in člena 23(2) in (8) Direktive 2004/18/ES. Sodba je dostopna na povezavi.

Objavljeno: - Boštjan Ferk

S sodbo v zadevi C‑296/15 je Sodišče EU Državni revizijski komisijo pripoznalo status “sodnega tribunala”, pri čemer je opravilo test ali jo je mogoče šteti šteti za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU. Pri svoji presoji je Sodišče EU izhajalo iz naslednjih kriterijev, kot so zakonska podlaga tega organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Consorci Sanitari del Maresme, C‑203/14, EU:C:2015:664, točka 17 in navedena sodna praksa).

Sodišče EU je v obravnavani zadevi  iz podatkov, ki jih je Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil predložila v prilogi k predložitveni odločbi, ugotovila, da ta komisija ni povezana z javnimi organi, katerih odločbe nadzira. Poleg tega imajo njeni člani, kar zadeva njihovo imenovanje ter trajanje in razloge za prenehanje njihovega mandata, zagotovljena vsa jamstva, določena z Zakonom o sodniški službi, tako da je njihova neodvisnost zagotovljena. S tem je Sodišče EU potrdilo kriterij neodvisnosti.

Sodišče je prav tako ugotovilo, da je  komisija določena z Zakonom o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, na podlagi katerega je stalna, njena sodna pristojnost pa obvezna. Sodišče je tudi ugotovilo, da komisija uporablja tudi Zakon o pravdnem postopku in svoj poslovnik, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, pri čemer začne odločati na podlagi zahtevka, njene odločbe pa postanejo pravnomočne. S tem je Sodišče EU potrdilo kriterij zakonske podlage organa in njegove stalnosti.

Sodišče je tudi ugotovilo, da stranke in glede na primer izbrani ponudnik imajo v okviru postopka pravico predstaviti svoje stališče in se izreči o navedbah, ki so jih podale druge stranke in zagovornik javnega interesa. S tem je Sodišče EU potrdilo kriterij kontradiktornosti

Na podlagi tega je Sodiše EU zaključilo, da Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil izpolnjuje merila za to, da jo je mogoče šteti za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU, in je vprašanje, ki ga je postavila Sodišču, dopustno.

Objavljeno: 31. 5. 2017 - Branko Kašnik

Direktorat za javno naročanje je na svoji spletni strani objavil stališče do dopustnosti spreminjanja pogodb o javnih naročilih.

Vsebina stališča

V okviru objave stališča je Direktorat za javno naročanje v svojih novicah podal tudi opombo, po katerem se spremembe pogodb za dodatna dela ne smatrajo za evidenčna naročila.

Objavljeno: - Branko Kašnik

V odločitvi št. 018-079/2017-6 je Državna revizijska komisija presojala dopustnost ponudbe, katero je vlagatelj zahtevka za revizijo izpodbijal z navedbo, da je garancija za resnost ponudbe predložena v prenizkem znesku.

Naročnik je zahteval predložitev podpisane bianco menice ter menične izjave s pooblastilom za izpolnitev in unovčenje menice v višini 3% ponudbene cene brez DDV. Ponudbena cena (brez DDV) izbranega ponudnika znaša 574.547,66 EUR, 3% od te cene pa znaša 17.236,43 EUR. Izbrani ponudnik je v menični izjavi s pooblastilom za izpolnitev in unovčenje menice navedel znesek 17.236,40 EUR. Vlagagtelj je navajal, da je zagotovljeno finančno zavarovanje prenizko za 0,03 EUR.

Državna revizijska komisija je v konkretnem primeru odločila, da navedeno ne predstavlja neskladnosti z razpisno dokumentacijo, z naslednjo obrazložitvijo:

»Da bi bilo mogoče slediti (smiselnim) navedbam vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, da so morali ponudniki (in torej tudi izbrani ponudnik) izračunani znesek »3% od ponudbene cene brez DDV«, ki predstavlja zahtevano višino finančnega zavarovanja, zaokrožiti na dve decimalni številki natančno, bi moral naročnik to izrecno, jasno in nedvoumno zahtevati v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (posebej še upoštevajoč dejstvo, da je takšno zahtevo izrecno postavil v zvezi z oblikovanjem ponudbene cene). Ob umanjkanju takšne vnaprej določene zahteve pa gre ugotoviti, da je naročnik ponudnikom prepustil odločitev, na kakšen način bodo zaokrožili izračunani znesek »3% od ponudbene cene brez DDV«, ki predstavlja višino zahtevanega finančnega zavarovanja.«

Povezava do odločitve

Objavljeno: 23. 5. 2017 - Petra Ferk

Objavljeno: 19. 5. 2017 - Petra Ferk

Evropska komisija je 17. maja 2017 odobrila nova pravila o državni pomoči, ki nekatere ukrepe javne podpore za pristanišča, obstoječa letališča, kulturo, večnamenske športne objekte in najbolj oddaljene regije izvzemajo iz predhodnega pregleda Komisije. Komisija želi olajšati javne naložbe za ustvarjanje delovnih mest in rast, obenem pa ohraniti konkurenco.

Vir: Evropska komisija, sporočilo za javnost IP/17/1341

Objavljeno: 18. 5. 2017 - Boštjan Ferk

Na predstavitev dr. Petre Ferk na temo “Implementing e-procurement in real life”, ki je bila izvedena v okviru “Early Career Researcher konference” v Londonu, je bil na spletnem portalu Public Spend Forum Europe s strani  Petra Smitha objavljen zanimiv odziv v katerem je bil pohvaljen pristop, ki povezuje teorijo in prakso, kar je sicer tudi ena od temeljnih usmeritev Inštituta za javno-zasebno partnerstvo. Celoten komentar je dosegljiv tukaj.

Objavljeno: 8. 5. 2017 - Nina Pekolj

Sodišče EU se je v združenih zadevah C-458/14, Promoimpresa Srl in C-67/15, Mario Melis in drugi, odločalo o vprašanju dopustnosti samodejnega podaljšanja koncesije (tj. brez izvedbe postopka javnega razpisa) za opravljanje gospodarske dejavnosti na javnem dobru. Sodišče je odločilo, da določbe nacionalne zakonodaje, ki določajo samodejno podaljšanje tovrstnih koncesij brez izvedbe vsakršnega postopka izbora med potencialnimi kandidati, zlasti kadar le-te pomenijo gotov čezmejni interes, nasprotujejo pravnemu redu EU.

Sodišče je v predmetnih zadevah presojalo skladnost italijanske nacionalne zakonodaje s temeljnimi načeli prava EU (načelo svobode ustanavljanja, nediskriminacije in varstva konkurence, kot so opredeljeni v PDEU) ter namenom in določbami Direktive 2006/123 o storitvah na notranjem trgu ter Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb. Italijanska nacionalna zakonodaja, ki je bila predmet predhodnega odločanja v predmetnih zadevah, je namreč določala samodejno podaljšanje trajanja koncesij za izkoriščanje območja javnega dobrega ob morju, jezerih in rekah za opravljanje turistično-rekreativnih dejavnosti (npr. za kiosk, verando, bazene, pristajališče, akvakulturo, športne dejavnosti, …) brez obveznosti predhodne izvedbe postopka javnega razpisa in ne glede na to, ali so prvotne koncesijske pogodbe predvidevale to možnost ali jo celo izključevale (kot v predmetni zadevi). Po navedbah italijanske vlade takšne določbe temeljijo na načelu pravne varnosti (C-347/06, ASM Brescia SpA, tč. 64, ter C-221/12, Belgacom NV, tč. 38) oziroma dolžnosti spoštovanja legitimnega pričakovanja imetnikov teh koncesij, tako da se jim omogoči povrnitev investicij, ki so jih izvedli.

Sodišče EU je pri presoji dopustnosti določb nacionalne zakonodaje kot relevantna izpostavilo sledeče ugotovitve:

• predmetne koncesije po vsebini predstavljajo dovoljenja v smislu določb Direktive 2006/123, saj gre ne glede na to, kako so opredeljene po nacionalnem pravu za uradne odločitve, ki jih morajo ponudniki pridobiti od nacionalnih organov (v tem primeru občinskih organov), da lahko opravljajo svojo gospodarsko dejavnost,
• koncesije iz postopka v glavni stvari so številčno omejena zaradi pomanjkanja naravnih virov,
• predmetne koncesije ob upoštevanju zlasti geografskega položaja javnega dobrega in gospodarske vrednosti te koncesije pomenijo gotov čezmejni interes, ki hkrati v celoti izključuje možnost sklicevanja na načelo pravne varnosti v smislu, kot ga navaja italijanska vlada s sklicevanjem na citirani sodbi Sodišča,

ter na podlagi le-teh zaključilo, da bi (občinski) organ za podelitev koncesij nedvomno izvesti postopek izbora med potencialnimi kandidati, ki bi zagotovil popolno jamstvo za nepristranskost in preglednost, zlasti z ustrezno objavo in odločilo, da Direktiva 2006/123 in 49. člen PDEU nasprotujeta nacionalnemu ukrepu, ki določa samodejno podaljšanje dovoljenj, ki obstajajo na javnem dobrem ob morju in jezerih in ki so namenjena opravljanju turistično-rekreativnih dejavnosti (če te koncesije pomenijo gotov čezmejni interes), brez izvedbe vsakršnega postopka izbora med potencialnimi kandidati.

Uporabo Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb pa je Sodišče v predmetni zadevi izključilo z utemeljitvijo, da dovoljenja iz postopka v glavni stvari po svoji vsebini ne predstavljajo koncesije za storitve v smislu Direktive 2014/23/EU, ki iz dometa »koncesije za storitve« izključuje nekatere sporazume o pravici gospodarskega subjekta do uporabe nekaterih javnih domen ali virov na podlagi zasebnega ali javnega prava, na primer zemljišč, pri katerih država določi samo splošne pogoje za njihovo uporabo, ne naroči pa konkretnih gradenj ali storitev.

Objavljeno: 5. 5. 2017 - Nina Pekolj

Sodišče EU se je v zadevi C-391/15, Marina del Mediterráneo SL in drugi, ponovno soočalo z vprašanjem dopustnosti uveljavljanja pravnega sredstva v postopkih oddaje javnih naročil, v tem primeru dopustnosti zahtevka za revizijo zoper odločitev razpisne komisije, s katerim je slednja priznala sposobnost za sodelovanje v postopku podelitve koncesije za javne gradnje drugemu, konkurenčnemu ponudniku in katera po svoji vsebini kot tudi po trenutku sprejetja, ne predstavlja končne naročnikove odločitve. Sodišče EU je v svoji končni odločitvi zavzelo stališče, da je potrebno termin »odločitev«, kot jo opredeljuje direktiva o revizijskih postopkih razumeti široko in da je v konkretnem primeru odločitev razpisne komisije prav tako predmet sodnega nadzora.

Ozadje v zadevi C-391/15, Marina del Mediterráneo SL in drugi

Naročnik (tj. regionalno ministrstvo za javna dela in stanovanjske zadeve Andaluzije, Španija) oz. v njegovem imenu imenovana razpisna komisija je tekom postopka oddaje javnega naročila za podelitev koncesije za javne gradnje »Širitev pristanišča la Bajadilla v Marbelli« sprejela odločitev, s katerim je drugemu, konkurenčnemu ponudniku (konzorcij podjetij) dopustila sodelovanje v predmetnem postopku. Prvi od edinih dveh ponudnikov (prav tako konzorcij podjetij), ki mu je bilo prav tako dopuščeno sodelovanje v predmetnem postopku, je takšno odločitev razpisne komisije iz vsebinskih razlogov[1] izpodbijalo z zahtevkom za revizijo in po zavrnitvi le-tega s strani naročnika tudi s tožbo v upravnem sporu pred nacionalnim sodiščem.

Slednje se je pri obravnavi tožbe soočalo z vprašanjem dopustnosti zahtevka za revizijo zoper takšen pripravljalni akt razpisne komisije, ki ne predstavlja končne odločbe o oddaji javnega naročila in posledično Sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanje, ali je španska nacionalna zakonodaja[2], ki onemogoča dostop do vložitve zahtevka za revizijo zoper pripravljalne akte naročnika, kot je odločitev razpisne komisije o sprejemu ponudbe ponudnika, skladna z direktivo o revizijskih postopkih.

Odločitev Sodišča v predmetni zadevi

Sodišče je v svoji odločitvi poudarilo, da je vsaka odločitev naročnika, ki temelji na pravilih prava Unije na področju javnih naročil, ki bi jih odločitev lahko kršila, predmet sodnega nadzora, pri čemer pa je nujno potrebno, da nacionalna zakonodaja omogoča učinkovita pravna sredstva v vsaki fazi postopka oddaje javnega naročila, toliko bolj v fazi, ko se kršitve lahko še popravijo. Vsaka država članica sicer skladno z ustaljeno nacionalno sodno prakso določa lastna pravila sodnega postopka, ki zagotavljajo varovanje pravic, vendar pa slednja ne smejo biti takšna, da čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje pravni red Evropske Unije (zlasti načelo učinkovitosti). To pomeni, da sta relevantni predpostavki za presojo dopustnosti revizijskega zahtevka ali je vlagatelj zahtevka za revizijo izkazal interes za pridobitev javnega naročila in ali je izkazal, da mu je z domnevno kršitvijo prava unije na področju javnih naročil ali pravil, s katerimi je to pravo preneseno, nastala škoda oz. bi mu lahko nastala škoda.

V konkretnem primeru je sodišče odločilo, da odločitev razpisne komisije, s katero se ponudniku dovoli udeležba v postopku oddaje javnega naročila ne predstavlja le pripravljalnega akta naročnika, pač pa nedvomno odločitev v smislu navedene direktive ter da nacionalna zakonodaja, kot v predmetnem postopku, ki določa, da mora ponudnik, preden bi lahko vložil zahtevek za revizijo zoper dopustitev sodelovanja drugega ponudnika, počakati na odločitev o oddaji zadevnega naročila, pomeni kršitev določb direktive o revizijskih postopkih.

———————————————————————–

[1] Razlogi za izpodbijanje odločitve razpisne komisije: da je v konzorcij konkurenčnega ponudnika vključen organ javne uprave (tj. mestni svet mesta Marbella), katerega brez izkrivljanja pravil o svobodni konkurenci in enakopravnosti med ponudniki ni mogoče šteti za gospodarski subjekt in iz razloga neizpolnjevanja pogojev glede ekonomske in finančne sposobnosti s strani konkurenčnega ponudnika

[2] Španska nacionalna zakonodaja določa, da so predmet revizije v postopkih oddaje javnega naročila lahko le akti:

1. javni razpisi, specifikacije in razpisne dokumentacije, ki določajo pogoje za oddajo javnih naročil;
2. pripravljalni akti, sprejeti v postopkih oddaje javnih naročil, kadar se z njimi neposredno ali posredno odloča o oddaji javnega naročila, onemogoča nadaljevanje postopka, preprečuje obramba ali povzroči nepopravljiva škoda za pravice ali legitimne interese. Akti razpisne komisije, s katerimi so izključeni ponudniki, se štejejo za pripravljalne akte, ki onemogočajo nadaljevanje postopka;
3. odločitve o oddaji javnega naročila, ki jih sprejme naročnik.

Objavljeno: 26. 4. 2017 - Boštjan Ferk

Inštitut za javno-zasebno partnerstvo skupaj s Predstavništvom Evropske Komisije v Sloveniji organizira še četrto v seriji delavnic na temo javno-zasebnih partnerstev. Poudarek na tokratni delavnici bo namenjen projektom javno-zasebnih partnerstev na področju varstva kulturne dediščine. Tako bo predstavljen projekt “Obnova kulturne dediščine po modelu javno-zasebnega partnestva – Bathanijev dvorec v Tišini”. Delavnica bo potekala 16. maja 2017 na Ptuju. Več o dogodku najdete tukaj.

Objavljeno: 14. 4. 2017 - Branko Kašnik

Ministrstvo za javno upravo, Direktorat za javno naročanje je na svoji spletni strani objavil stališče, v katerem se opredeljuje do načina izračuna ocenjene vrednosti.

Pri tem posebej poudarja način izračuna v primeru arhitekturnih in inženirskih storitev, kot tudi glede načina izračuna v primeru gradenj.

Povezava do stališča je na voljo na tej povezavi.

Objavljeno: - Branko Kašnik

Državna revizijska komisija je v zadevi št. 018-043/2017 odločala o vprašanju, ali družba kot singularni pravni naslednik določenega posla lahko ta posel uveljavlja kot lastnega. Državna revizijska komisija je odločial, da je to možno, vendar le od dne, ko je začela referenčne posle izvajati sama:

“Ker v primeru prenosa pogodbe prevzemnik vstopi v posamezno pogodbo, pa še to le ob soglasju tretje pogodbene stranke, in ker s tem prevzame le terjatve in obveznosti iz konkretne pogodbe, ne pa tudi premoženja prenositelja v smislu univerzalnega pravnega nasledstva, bi lahko vlagatelj kot prevzemnik pogodb (ob predpostavki, da so izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost njihovega prenosa) uveljavljal reference le od tistega trenutka, ko je začel pogodbene obveznosti oz. storitve izvajati sam. Pred tem je pogodbene obveznosti izvajala družba Nova Panorama, d. o. o., (kar med strankami ni sporno), zato reference pripadajo njej in se vlagatelj na njih ne more sklicevati. Tudi sicer pa je vlagatelj prevzel le izvajanje storitev varovanja iz ene pogodbe, ki jo navaja kot referenco, ne pa tudi iz preostalih dveh pogodb, ki naj bi bili že zaključeni.«

Objavljeno: - Branko Kašnik

Državna revizijska komisija je v zadevi št. 018-049/2017-5 presojala vprašanje, ali je vlagatelj v primeru, da mu naročnik ne omogoči vpogleda v ponudbeno dokumentacijo konkurenčnega ponudnika, upravičen do vpogleda, če ob vložitvi zahtevka za revizijo še ne navaja dejstev in dokazov, ki bi bile razlog za izpodbijanje odločitve.

Državna revizijska komisija je pri odločanju izpostavila, da je vlagatelj zahtevek za revizijo vložil zoper naročnikov dopis o zavrnitvi zahteve za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in odločila:

“Upoštevaje navedeno tudi določba petega odstavka 31. člena ZPVPJN ne daje podlage za vložitev samostojnega zahtevka za revizijo zaradi kršitve pravice do vpogleda v dokumentacijo v primeru, ko vlagatelj po prejemu odločitve o oddaji javnega naročila zaradi te kršitve ne more navesti vseh dejstev in dokazov, s katerimi se naročniku očitane kršitve dokazujejo. ZPVPJN namreč (glede na predstavljene določbe petega odstavka 31. člena) po izvedenem naknadnem vpogledu v dokumentacijo, če se pred tem ugotovi kršitev v zvezi z vpogledom, predvideva zgolj dopolnitev oziroma spremembo že vloženega zahtevka za revizijo. To pomeni, da lahko vlagatelj v primeru uveljavljanja kršitve pravice do vpogleda vloži zahtevek za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila, slednjega pa sme kasneje, po opravljenem vpogledu, dopolniti oziroma spremeniti z morebitnimi novimi dejstvi ter dokazi, ki jih je pridobil pri vpogledu. Uveljavljanje kršitve pravice do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika je zato lahko le akcesorne oziroma podrejene narave in kot tako zgolj del zahtevka za revizijo, vloženega zoper odločitev o oddaji javnega naročila, ne pa predmet samostojnega zahtevka za revizijo (primerjaj odločitev Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-026/2017).”

Objavljeno: 10. 4. 2017 - Boštjan Ferk

Sodišče EU je s sodbo z dne 5. aprila 2017 v zadevi C‑298/15, Borta proti upravi nacionalnega pristanišča Klaipėda iz Litve odločilo, da je v primeru javnega naročila, kot je v tej zadevi, ki sicer ne spada na področje uporabe takrat veljavne direktive Direktive 2004/17/ES, vendar pa pri njem obstaja gotov čezmejni interes, treba člena 49 in 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalne ureditve, ki določa, da mora glavno delo, ki ga je kot tako opredelil naročnik, če so k izvedbi naročila povabljeni podizvajalci, opraviti izbrani ponudnik sam. Nadalje je Sodišče EU odločilo, da je treba člen 54(6) Direktive 2004/17 razlagati tako, da nasprotuje točki razpisne dokumentacije, kot je v postopku v glavni stvari, ki ob predložitvi skupne ponudbe več ponudnikov zahteva, da prispevek vsakega od njih, zato da so izpolnjene zahteve glede strokovne usposobljenosti, sorazmerno ustreza deležu gradenj, ki ga bo dejansko opravil v primeru pridobitve zadevnega naročila.

Sodišče EU je v obrazložitvi poudarilo, da člena 49 in 56 PDEU nasprotujeta vsakemu nacionalnemu predpisu, ki se sicer uporabi brez razlikovanja glede na državljanstvo, vendar bi lahko oviral ali zmanjšal privlačnost uresničevanja svobode ustanavljanja in opravljanja storitev. V zvezi z javnimi naročili je v interesu Unije, da je konkurenca ponudnikov v javnih razpisih čim večja, vključno za javna naročila, ki ne spadajo na področje uporabe Direktive 2004/17. Sklepanje pogodb s podizvajalci, ki lahko spodbudi mala in srednje velika podjetja k sodelovanju na trgu javnih naročil, prispeva k uresničevanju tega cilja. Nacionalna določba, kot je člen 24(5) litvanskega zakona o javnih naročilih, ki določa, da »mora ob predložitvi skupne ponudbe več ponudnikov prispevek vsakega posameznika za izpolnitev zahtev glede strokovne usposobljenosti sorazmerno ustrezati deležu naročila, ki ga bo ponudnik dejansko izvedel v primeru oddaje naročila«, lahko ovira, preprečuje ali zmanjšuje privlačnost sodelovanja gospodarskih subjektov s sedežem v drugih državah članicah v postopku oddaje ali izvedbe javnega naročila, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ker te subjekte ovira bodisi kadar dela, ki jih je naročnik opredelil kot „glavna“, v celoti ali delno oddajajo tretjim osebam v podizvajanje, bodisi kadar ponujajo svoje storitve za ta dela kot podizvajalci.

Sodišče EU je sicer štelo namen člena 24(5) litvanskega zakona o javnih naročilih, ki je pravilna izvedba gradenj za zakonit in da tak cilj lahko upraviči nekatere omejitve oddajanja podizvajalcem (sklic na zadevo C‑314/01, Siemens in ARGE Telekom, točka 45 in na zadevo C‑406/14, Wrocław – Miasto na prawach powiatu, točka 34). Namreč, namen člena 24(5) zakona o javnih naročilih je zagotoviti pravilno izvedbo gradenj. Ta določba naj bi bila tako sprejeta za preprečevanje obstoječe prakse, kadar se ponudnik sklicuje na strokovno usposobljenost samo zato, da pridobi zadevno naročilo, pri čemer ne namerava sam izvesti gradenj, temveč jih v celoti ali skoraj večinoma zaupati podizvajalcem; ta praksa pa vpliva na kakovost gradenj in njihovo dobro izvedbo. Na drugi strani je namen člena 24(5) zakona o javnih naročilih – z omejevanjem oddajanja v podizvajanje gradenj, na dela, ki so opredeljena kot „pomožna“ – spodbuditi sodelovanje malih in srednjih podjetij na trgu javnih naročil, bolj kot skupnih ponudnikov v skupini gospodarskih subjektov, kot pa podizvajalcev. Vendar pa je Sodišče EU v presoji ugotovilo, da določba nacionalnega prava, kot je člen 24(5) litvanskega zakona o javnih naročilih, presega to, kar je potrebno za doseganje tega cilja, saj na splošno prepoveduje tako sklepanje pogodb s podizvajalci za dela, ki jih je naročnik opredelil kot „glavna“. Ta prepoved se namreč uporabi ne glede na gospodarski sektor, na katerega se nanaša zadevno naročilo, vrsto del in kvalifikacije podizvajalcev. Poleg tega takšna splošna prepoved ne pušča prostora, da bi ta subjekt ocenil vsak primer posebej.

Objavljeno: 1. 4. 2017 - Petra Ferk

Vabimo vas, da se nam pridružite na “Speed uPPP” delavnici o javno-zasebnih partnerstvih za lokalne skupnosti na temo “Inovativna javno-zasebna partnerstva”, ki jo organizirata Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji v sodelovanju z Inštitutom za javno-zasebno partnerstvo dne 20. aprila 2017  v Hotelu Bernardin (Obala 2, 6320 Portorož). Udeležba je brezplačna, je pa obvezna predhodna prijava. Število mest je omejeno. Prijavite se lahko tukaj.

Delavnici bo sledila še delavnica na Ptuju. Napovedi prihodnjih delavnic in program so objavljene na spletni strani Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji in spletni strani Inštituta za javno-zasebno partnerstvo.

Vse udeležence, ki imajo bodisi konkreten projekt ali idejo za projekt bodisi  zanimivo vprašanje, vezano na področje javno-zasebnih partnerstev, in bi želeli v razpravi s predavatelji ter udeleženci preveriti svoja izhodišča, dvome ali ideje, pozivamo, da nam svojo idejo sporočijo po elektronski pošti na info@pppforum.si. Ideje bomo vključili v program in jih obravnavali v okviru delavnice.

Več informacij o dogodku in prijave v programu, ki je dostopen tukaj.

Objavljeno: - Petra Ferk

Pri Springerju je izšla nova knjiga s področja javnega naročanja z naslovom “Using Transparency Against Corruption in Public Procurement” avtorice Irene Georgieve, ki primerja transparentnost javnega naročanja v treh državah – Nemčiji, Avstriji in Bolgariji. Več lahko preberete tukaj.

Objavljeno: 29. 3. 2017 - Boštjan Ferk

Na portalu E-demokracija je bil objavljen predlog novele Zakona o javno-zasebnem partnerstvu, s katerim se bo spremenila vsebina sedaj veljavnega ZJZP. Komentarje na predlog zakona je mogoče oddati do 14.4.2017. Besedilo predloga zakona je dostopno na tej povezavi

Objavljeno: - Boštjan Ferk

Na portalu E-demokracija je bil objavljen predlog Zakona o podeljevanju koncesij, s katerim se bo v naš pravni red prenesla Direktiva 2014/23/EU. Komentarje na predlog zakona je mogoče oddati do 14.4.2017. Besedilo predloga zakona je dostopno na tej povezavi