FORUM

Objavljeno: 18. 11. 2020 - Boštjan Ferk

Na brezplačnem webinarju posvečenem javnemu naročanju dne 24.11.220 v okviru projekta “Upravljanje z energijo v javnem sektorju” ki jih pripravlja Borzen v sodelovanju s konzorcijem lokalnih energetskih agencij, bo predstavnik Inštituta za javno zasebno partnerstvo, dr. Boštjan Ferk predstavil temi: Zakonodajni okvirji in Zeleno javno naročanje s predstavitvijo primerov iz prakse.

Več informacij in prijave na: http://kssena.si/sl/objave-in-dogodki/170-upravljanje-z-energijo-v-javnem-sektorju-020

Objavljeno: 17. 11. 2020 - Boštjan Ferk

Enotni evropski dokument v zvezi z oddajo javnega naročila (v nadaljevanju: ESPD) predstavlja lastno izjavo gospodarskega subjekta, da ta izpolnjuje pogoje za sodelovanje, ki jih ureja 76. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18; v nadaljnjem besedilu: ZJN-3) in da zanj ne obstajajo razlogi za izključitev, ki jih ureja 75. člen ZJN-3. Naročnik lahko ob predložitvi prijav ali ponudb namesto potrdil izdanih s strani javnih organov ali tretjih oseb kot predhodni dokaz, da gospodarski subjekt ni v enem od položajev 75. člena ZJN-3 in da izpolnjuje vse pogoje za sodelovanje sprejme tudi ESPD.

Slednje pa ne pomeni, da naročnik že v fazi oddaje ponudbe ali prijave poleg obrazca ESPD ni upravičen zahtevati tudi drugih dokazil, kot zagovarjajo številni ponudniki. Ti se pri tem opirajo predvsem na mnenja državnih organov, natančneje tolmačenje ESPD-ja s strani Ministrstva za javno upravo (v nadaljevanju: MJU). Ta v svojem Stališču iz leta 2016 (celoten dokument je dostopen TUKAJ) pojasnjuje, da naročnik ne sme zahtevati predložitve posebnih obrazcev od ponudnikov v smislu predložitve dokazil ali pooblastil za preveritev izpolnjevanja posameznega pogoja za sodelovanje ali neobstoja razloga za izključitev v uradni evidenci. Predložitev omenjenih dokumentov naj bi lahko zahteval le od ponudnika, kateremu namerava oddati javno naročilo. Poudariti je treba, da navedeno predstavlja le mnenje MJU, ki ni del kogentnih predpisov in torej ni pravno zavezujoče. Pri tem se pogosto izpostavlja sam namen ESPD obrazca, ki je predvsem v poenostaviti javnega naročanja, v zmanjšanju administrativnih stroškov na strani ponudnika in posledično v zasledovanju ekonomičnosti postopka. Navedeno sicer drži, vendar vseeno ne izključuje dejstva, da sme naročnik, poleg ESPD že v fazi oddaje ponudb oz. prijav, zahtevati tudi druga dokazila. Slednje izhaja iz prakse Državne revizijske komisije (št. sklepa: 018-142/2019-4, dostopno: TUKAJ), kjer je ta zavzela stališče, da ima naročnik v skladu s šestim odstavkom 79. člena ZJN-3 možnost, da (kadar je to potrebno, da se zagotovi pravilna izvedba postopka javnega naročanja) ponudnike in kandidate kadarkoli med postopkom pozove, da predložijo vsa dokazila ali del dokazil v zvezi z navedbami v ESPD. ZJN-3 torej naročniku izrecno dovoljuje, da (kadarkoli med postopkom, torej tudi ob oddaji začetnih ponudb ali prijav) vse ponudnike oz. kandidate pozove, da predložijo posamezna dokazila, s katerimi izkazujejo navedbe, podane v ESPD obrazcu.

Posledično ne drži, da naročnik od uveljavitve ZJN-3 nima pravice zahtevati, da ponudniki že ob oddaji ponudbe ali prijave predložijo dokazila, s katerimi izkazujejo navedbe v ESPD obrazcu.

Objavljeno: 13. 11. 2020 - Boštjan Ferk

Državni zbor je 15. oktobra 2020 sprejel Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP), ki v 5. členu spreminja tudi Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP), in sicer v delu 90. člena, ki določa višje mejne vrednosti za uporabo Zakona o javnem naročanju.
V skladu z navedeno spremembo se ne glede na določbe Zakona o javnem naročanju do 31. decembra 2021 ZJN-3 na splošnem področju uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost brez davka na dodano vrednost je enaka ali višja od 40.000 eurov za javno naročilo blaga ali storitev ali projektni natečaj in 80.000 eurov za javno naročilo gradenj. 

Objavljeno: 23. 10. 2020 - Boštjan Ferk

Generalni direktorat Evropske komisije za konkurenco je objavil razpis za prispevke o tem, kako pravila konkurence in trajnostne politike delujejo skupaj.

Že v govoru 22. septembra 2020 na prireditvi, ki jo je gostila evropska poslanka Stephanie Yon-Courtin,  je izvršna podpredsednica Margrethe Vestager izpostavila, da namerava začeti evropsko razpravo o tem, kako lahko konkurenčna politika EU najbolje podpre Evropski zeleni dogovor.

Kot je dejala izvršna podpredsednica Vestager, konkurenčna politika ne more nadomestiti okoljske zakonodaje ali zelenih naložb. Vprašanje je le, ali lahko sami naredimo več, da svoja pravila uporabimo na načine, ki bodo bolje podprli Zeleni dogovor.

Generalni direktorat za konkurenco je izpostavil, da išče prispevke vseh, ki imajo na problematičnih področjih vpliv. To vključuje različne industrije, okoljske skupine, potrošniške organizacije in strokovnjake za konkurenco.

Razpis za prispevke bo potekal do 20. novembra 2020. Dokumentacija o posvetovanju bo na voljo v vseh uradnih jezikih. Danemu razpisu bo sledila konferenca v začetku leta 2021, ki bo združila različne poglede na to pomembno temo.

Poziv za prispevek

Cilj Evropskega zelenega dogovora je Evropsko unijo preoblikovati v pošteno in uspešno družbo s sodobnim, z viri učinkovitim in konkurenčnim gospodarstvom. Cilj je, da bi Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina, kjer je gospodarska rast ločena od rabe virov. Zaradi pandemije koronavirusa so te ambicije še pomembnejše. Evropska komisija je za Evropo pripravila pomemben načrt za oživitev gospodarstva, z namenom odprave gospodarske in socialne škode, ki jo je povzročila pandemija in s katerim želi spodbuditi evropsko okrevanje v skladu z dvojnimi zelenimi in digitalnimi cilji prehoda.

Kot je poudarila izvršna podpredsednica Vestager: “Da bi uspeli, bodo morali vsi v Evropi odigrati svojo vlogo – vsak posameznik, vsaka javna oblast, kar vključuje tudi izvršitelje konkurence.”

Cilj pravil konkurence EU je spodbujati in zaščititi učinkovito konkurenco na trgih, s čimer se doseže učinkovite rezultate v korist potrošnikov. Konkurenčni trgi spodbujajo podjetja, da naj proizvajajo z najnižjimi stroški, učinkovito vlagajo ter, da naj razvijajo in sprejemajo energetsko najučinkovitejše tehnologije. Tak konkurenčni pritisk je močna spodbuda za učinkovito uporabo redkih virov našega planeta in dopolnjuje okoljske in podnebne politike in predpise, ki so usmerjene v internalizacijo okoljskih stroškov. Politika konkurence s tem, ko želi pomagati, da se dosežejo učinkoviti in konkurenčni tržni izidi, sama po sebi prispeva k učinkovitosti zelenih politik. Vendar v boju proti podnebnim spremembam in varovanju okolja konkurenčna politika ni v vodilnem položaju, saj obstajajo boljši, veliko bolj učinkovitejši načini, kot sta na primer regulacija in obdavčitev.

Ne glede na to, pa lahko konkurenčna politika deluje na področju pravne regulacije, vprašanje, ki se postavlja je, kako bi lahko regulirali še na učinkovitejši način. Komisija je odgovorna za izvrševanje pravil konkurence na podlagi svojih pristojnosti v skladu s Pogodbo in obstoječo sekundarno zakonodajo EU pod strogim nadzorom evropskih sodišč. To pomeni, da lahko ne glede na spremembe obstoječega pravnega okvira, prispevek politike konkurence k Zelenemu dogovoru, poteka le znotraj teh jasno določenih meja.

Namen tega razpisa za zbiranje prispevkov je, poleg navedenega, izbrati ideje in predloge vseh, ki sodelujejo pri tej problematiki, vključno s strokovnjaki za konkurenco, akademskimi krogi, industrijo, okoljskimi skupinami in potrošniškimi organizacijami. Prispevki, ki bodo prispeli do datuma, bodo dodani na dnevni red konference v začetku prihodnjega leta, ki bo združila te različne perspektive.

Več o danem razpisu si lahko preberete TUKAJ.

Objavljeno: 9. 10. 2020 - Boštjan Ferk

Partnerstva s ponudniki so v postopkih javnega naročanja ključnega pomena za vzpostavitev uspešnih nabavnih postopkov. V času krize, ko so dobave ovirane, pa je pomen lokalnih dobaviteljev, lokalnih ponudnikov in kratkih dobavnih verig, še toliko pomembnejši, zato je področje javnega naročanja treba obravnavati kot strateško orodje, ki nam bo omogočalo premagati trenutno situacijo.

Namen seminarja je predstavitev nabavnih tehnik, ki nam ob upoštevanju principov strateškega javnega naročanja in predpisov o javnem naročanju omogočajo, da vzpostavimo dolgoročna poslovna partnerstva z lokalnimi ponudniki.

Ob tem se boste na predavanju dotaknili tudi vprašanj vezanih na vpliv obstoječe krize na izvajanje sklenjenih javnih pogodb in možnosti, ki so v zvezi s tem na voljo naročnikom in ponudnikom.

Predavatelja: doc. dr. Boštjan Ferk in Nina Pekolj, univ. dipl. prav.

Datum: četrtek, 15. oktober 2020, od 9.00 do 12.30

Lokacija: TAX-FIN-LEX d.o.o., Železna cesta 18, Ljubljana

Več informacij na: https://www.tax-fin-lex.si/Dogodki/Izobrazevanje/a022ba24-5393-4993-b712-0956b48fa2f0?n=Javno_naro%C4%8Danje_-_Kako_vzpostavimo_dolgoro%C4%8Dna_poslovna_partnerstva_z_lokalnimi_ponudniki%3F

Vljudno vabljeni!

Objavljeno: 8. 10. 2020 - Boštjan Ferk

»Epidemija je zagotovo pospešila digitalizacijo v javni upravi in lokalnih okoljih,« so besede ministra za javno upravo Boštjana Koritnika^[1], pod okriljem katerega se pripravlja težko pričakovani javni razpis za pametna mesta in skupnosti, ki bo predvidoma objavljen še v tem letu (2020).

Pametna mesta so (neizogiben) trend, ki ponuja veliko več priložnosti kot le digitalizacijo. Pametno mesto bo posledica inovacij, tehnologije, razvoja in temu prilagojene družbe, ki zahteva od lokalnih oblasti razvoju primerno bivanjsko okolje, ki bo ob enem čisto, zeleno in prijazno za družinsko življenje, nenazadnje pa še vedno spodbudno za gospodarstvo, inovacije in kreativno poslovno okolje.

Cilji, ki se jih zasleduje s projekti pametnih mest so:

• manjše obremenjevanje okolja in energetska učinkovitost;
• uporabnikom boj prilagojene in prijazne rešitve;
• digitalizacija in znižanje stroškov.

Odprto pogosto ostaja predvsem vprašanje, kako ob pomanjkanju tehničnih in kadrovskih kapacitet in nenazadnje pomanjkanju finančnih sredstev, ki so odraz vse višjih stroškov vzdrževanja obstoječe javne infrastrukture, slednjo vzdrževati, graditi novo, ob vsem tem pa še uvajati moderno tehnologijo za razvoj pametnih mest?

V tej luči na Inštitutu za javno-zasebno partnerstvo ocenjujemo, da je sodelovanje lokalnih oblasti z zasebnim sektorjem neogibno. V zadnjih letih se je v ta namen oblikoval in že uveljavil izraz pametna (javna-zasebna) partnerstva in pametno (javno) naročanje, ki se od klasičnih ločijo predvsem v večji fleksibilnosti oz. prilagodljivosti in inovativnem načinu financiranja in bolj fleksibilni izvedbi javnih razpisov. Finančna tveganja pri investiranju v inovativne rešitve so neločljivo vezana na dolgoročne zamike, preden se doseže dobičkonosnost projekta oziroma pokažejo učinki (ti. prihranki). Za ta namen se razvijajo različni poslovni modeli sodelovanja med občinami in gospodarskimi subjekti, ki temeljijo na kombiniranju virov financiranja in prilagajanju modelov financiranja javnofinančnim zmožnostim.  

Prednosti pametnih partnerstev so:

• možnosti vključevanja več partnerjev tako na javni kot tudi na zasebni strani,
• možnosti kombiniranja alternativnih virov financiranja (npr. sredstva javnega razpisa za pametna mesta in zasebnih virov sofinanciranja) ter s tem izboljšanje finančnih možnosti za izvedbo projekta brez zadolževanja,
• večje možnosti za stalno uvajanje novih tehnologij (stalno uvajanje izboljšav ves čas izvajanja projekta brez stagnacije) ter prenos znanja iz zasebnega v javni sektor,
• izboljšanje splošne učinkovitosti javnih storitev, znižanje stroškov (večja učinkovitost – nižji stroški)
• razvojne priložnosti za mesto (zaradi uvedbe novih tehnologij, iskanje novih strokovnjakov, nova delovna mesta, zmanjševanje onesnaževanja, nadaljnje spodbujanje inovacij,…)
• učinkovita in uravnotežena delitev tveganj med partnerji.

Način, kako vzpostaviti projekte pametnih partnerstev ni enostavno. Fokus tovrstnih projektov ni na določanju materialov ali metod za doseganje učinkov, pač pa na samem doseganju učinkov in vzpodbujanju inovativnih pristopov. To pomeni, da je potrebno v določenem obsegu pustiti proste roke gospodarskim subjektom, da oni izberejo metodo, ki bo najučinkovitejše privedla do cilja, saj le to omogoča uvedbo nove tehnologije, seveda ob upoštevanju načela gospodarnega ravnanja s premoženjem, ki zavezuje javni sektor. Pametna partnerstva se zato močno razlikujejo od tradicionalnih projektov v fazi načrtovanja, izvedbe postopka javnega razpisa in nenazadnje v fazi nadzora in izvajanja pogodbe. Pristop »one-size-fits-all« ni ustrezen, če želimo inovativne in uporabnikom prilagojene rešitve.

V Sloveniji so že bili realizirani ali pa so v realizacijo prvi pilotni projekti pametnih partnerstev. Ekipa Inštituta za javno-zasebno partnerstvo je aktivno vključena v številne projekte od energetskih pogodbeništev, spremljanja rabe energije v objektih, pametnih sistemov za spremljanje prometa in okolja, preko projektov vezanih na digitalizacijo javne uprave npr. uvajanje mestnih kartic, mestnih spletnih platform, ipd. do projektov vezanih na električno mobilnost npr. uvajanje električnih vozil, polnilnic za električna vozila, okolju prijaznega javnega potniškega prometa, projektov mikro-mobilnosti, souporabe vozil, etc.

Identificiramo lahko naslednja storitve s področja pametnih mest:

• merjenje kakovosti zraka, hrupa in drugih okoljskih parametrov, preko avtomatizirane senzorike;
• storitve električnih polnilnic za vozila;
• storitve spremljanja in umirjanje prometa;
• storitve vezane na uporabo javnih parkirišč (plačila, zasedenost, usmerjanje);
• storitve vezane na javne WiFi dostopne točke;
• storitve vezane na pametno javno razsvetljavo
• storitve daljinskega odčitavanja energentov, vode, ipd.;
• storitve vezane na komunalne storitve;
• storitve vezane na komunikacijo z občani.

Če želite več izvedeti o projektih pametnih partnerstev se obrnite na Nino Pekolj (E: nina.pekolj@pppforum.si, T: 01 60 100 70).

Pri razvoju pametnega mesta je potrebno izbrati tisto pot, ki je za posamezno mesto najprimernejša, upoštevajoč pravne, finančne in dejanske možnosti, potrebe družbe ter cilje mestnih oblasti. Visoka strokovna znanja in bogate izkušnje so na prvem mestu.

[1] Spletni vir. < https://www.gov.si/novice/2020-09-09-minister-koritnik-na-konferenci-pametna-mesta-prihodnosti-napovedal-objavo-javnega-razpis-za-pametna-mesta-in-skupnosti-v-letosnji-jeseni/> (Oktober,2020).

Objavljeno: 1. 10. 2020 - Boštjan Ferk

VVlada je potrdila Statistično poročilo o javnih naročilih, oddanih v letu 2019.

Ministrstvo za javno upravo je v skladu z Zakonom o javnem naročanju in Zakonom o javnem naročanju (ZJN) na področju obrambe in varnosti (ZJNPOV) pripravilo statistično poročilo o javnih naročilih, oddanih v letu 2019.

Iz obvestil o oddaji javnih naročil, objavljenih na portalu javnih naročil oziroma v Uradnem listu Evropske unije, in iz sporočenih statističnih podatkov o evidenčnih naročilih izhaja, da je v letu 2019 javna naročila oddalo 2111 naročnikov.

Število evidenčnih naročil se je v primerjavi z letom 2018 povečalo za slab odstotek, skupna vrednost evidenčnih naročil se je povečala za dobri dve odstotni točki, povprečna vrednost evidenčnega naročila pa za slabi dve odstotni točki.

Leta 2019 so naročniki na podlagi sklenjenih okvirnih sporazumov oddali za 510.747.918 evrov posameznih naročil, kar je manj kot leta 2018.

Leta 2019 so se pogodbene vrednosti pri javnih naročilih, (so)financiranih s sredstvi Evropske unije, v primerjavi z letom 2018 povečale, kar je pričakovano, saj se je večletni finančni okvir Evropske unije prevesil v drugo polovico in je treba postopke oddaje javnih naročil izvesti pravočasno, da bodo projekti pravočasno končani in naročniki upravičeni do evropskih sredstev.

V primerjavi z leti 2016, 2017 in 2018 se je ohranil vrstni red glede na predmet javnega naročanja, saj je bilo leta 2019 največ naročil blaga, nato naročil storitev, najmanj pa naročil gradenj, leta 2015 pa je bilo največ naročil storitev in najmanj naročil gradenj. Glede na vrednost oddanih naročil se je leta 2019 v primerjavi z letom 2018 vrstni red obrnil. Prav tako kot leta 2017 se je vrednostno naročalo največ blaga in najmanj gradenj, leta 2018 pa vrednostno največ blaga in najmanj storitev.

V primerjavi s preteklimi leti so naročniki tudi leta 2019 najpogosteje izvedli postopek oddaje naročila male vrednosti, in sicer 4245-krat oziroma v 61,66 odstotkov, delež tega postopka pa se je v primerjavi s preteklim letom povečal za 0,24 odstotne točke.

Glede na leto 2018 se je za 0,23 odstotne točke zmanjšal delež odprtih postopkov, to je bil leta 2019 drugi najpogosteje uporabljeni postopek z deležem 23,63 odstotne točke in 1627 izvedenimi postopki. Tretji najpogosteje uporabljeni postopek je bil postopek s pogajanji brez predhodne objave z deležem 9,27 odstotne točke in 638 izvedenimi postopki, ki se je glede na leto 2018 zmanjšal za 1,74 odstotne točke. Navedeni postopki pomenijo 94,55 odstotka vseh dokončanih postopkov v letu 2019 in po vrednosti 75,35 odstotka. Pregledni, transparentni postopki imajo tako vse večji delež med izvedenimi naročili.

Ministrstvo za javno upravo ugotavlja, da tudi leta 2019 v primerjavi s preteklimi leti delež preglednih oziroma transparentnih postopkov ostaja približno enak. Leta 2019 se je povečalo število naročil, v katerih so naročniki prejeli samo eno ponudbo, in sicer za 0,71 odstotne točke v primerjavi z letom 2018. Še vedno je dokaj velik delež naročil pri odprtih postopkih in postopkih naročil male vrednosti, v katerih je naročnik prejel samo eno ponudbo.

Vir: Ministrstvo za javno upravo

Objavljeno: 18. 9. 2020 - Boštjan Ferk

Sodišče Evropske unije v zadevi C‑367/19

Tax-Fin-Lex d.o.o. proti Ministrstvu za notranje zadeve, ob udeležbi LEXPERA d.o.o.

Sodišče Evropske unije je 10. septembra 2020 javno razglasilo sodbo, katere predmet je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložila Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil z odločbo z dne 30. aprila 2019, ki je na Sodišče prispela 8. maja 2019, v postopku Tax-Fin-Lex d.o.o. proti Ministrstvu za notranje zadeve, ob udeležbi LEXPERA d.o.o.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med družbo Tax-Fin-Lex d.o.o. s sedežem v Sloveniji in Ministrstvom za notranje zadeve (v nadaljevanju: ministrstvo), ker je to zavrnilo ponudbo, ki jo je ta družba predložila v okviru postopka oddaje javnega naročila.

Družba Tax-Fin-Lex je v postopku oddaje javnega naročila ponudila ceno 0 EUR. S sklepom z dne 11. januarja 2019 je bila obveščena, prvič, o zavrnitvi njene ponudbe z obrazložitvijo, da končna cena njene ponudbe znaša 0 EUR, kar je po mnenju ministrstva v nasprotju s pravili javnega naročanja, in drugič, o oddaji javnega naročila za prvi sklop drugemu od ponudnikov. Družba je pri ministrstvu  vložila zahtevek za revizijo njegovega sklepa o zavrnitvi njene ponudbe. Ministrstvo je ta zahtevek zavrnilo in zadevo odstopilo v reševanje predložitvenemu sodišču, s čimer se je začel postopek pred njim. Državna revizijska komisija je predložila Sodišču v predhodno odločanje dve vprašanji glede katerih je tekel spor in sicer:

1.      Ali je podana ,odplačnost pogodbenega razmerja‘ kot element javnega naročila v smislu člena 2(1)(5) Direktive 2014/24, če sicer naročnik ni zavezan za nobeno protidajatev, gospodarski subjekt pa z izvedbo naročila pridobi dostop do novega trga in reference?

2.      Ali je mogoče oz. potrebno člen 2(1)(5) Direktive 2014/24 razlagati na način, da predstavlja podlago za zavrnitev ponudbe s ponudbeno ceno 0,00 EUR?“

Sodišče je ugotovilo, da člen 2(1), točka 5, Direktive 2014/24 ne more pomeniti pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti zavrnitev ponudbe, v kateri je predlagana cena 0 EUR. V takšnih primeri, mora naročnik ponudbo opredeliti kot neobičajno nizko ponudbo v smislu 69. Člena Direktive 2014/24 in uporabiti postopek iz te določbe, kar pomeni, da mora od ponudnika zahtevati pojasnilo glede zneska ponudbe. Tako lahko, v skladu z odstavkom 3 tega člena, naročnik takšno ponudbo zavrne le, če v predloženih dokazilih ni zadostno pojasnjena nizka raven predlagane cene ali predlaganih stroškov. Glede na omenjene preudarke je sodišče presodilo, da je potrebno člen 2(1), točka 5, Direktive 2014/24 razlagati tako, da ne pomeni pravne podlage za zavrnitev ponudbe ponudnika v okviru postopka oddaje javnega naročila zgolj iz razloga, da je cena, ki je predlagana v ponudbi, 0 EUR.

Sodišče Evropske Unije je v sodbi napotilo naročnike, da naj v primeru, da se zdi ponudba neobičajno nizka, ponudnika pozovejo, da le ta pojasni ceno ali stroške, ki so v ponudbi predlagani. Navedena pojasnila tako prispevajo k oceni zanesljivosti ponudbe in z njimi se lahko dokaže, da zadevna ponudba, čeprav ponudnik v njej predlaga ceno 0 EUR, ne bo vplivala na pravilno izvedbo naročila. Naročnik mora predložene informacije oceniti tako, da se posvetuje s ponudnikom, in lahko takšno ponudbo zavrne le, če v predhodnih dokazilih ni zadostno pojasnjena nizka raven predlagane cene ali predlaganih stroškov. Pri ocenjevanju teh informacij je treba poleg tega spoštovati načeli enakosti in prepovedi diskriminacije med ponudniki ter načeli preglednosti in sorazmernosti, ki jih mora naročnik upoštevati v skladu s členom 18(1) Direktive 2014/24.
Argument ponudnika, ki je oddal ponudbo s ponudbeno ceno 0 EUR, da je mogoče ceno, predlagano v njegovi ponudbi, pojasniti s tem, da računa na to, da bo, če bo ta ponudba sprejeta, pridobil dostop do novega trga ali reference, je potrebno presoditi v okviru morebitne uporabe člena 69 Direktive 2014/24.

Objavljeno: 14. 9. 2020 - Boštjan Ferk

Sekretariat za javno-zasebno partnerstvo Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (v nadaljevanju: Sekretariat za javno-zasebno partnerstvo UN/ECE) je delil prvo številko svojega kratkega zbornika, namenjenega krepitvi vloge žensk v javno-zasebnih partnerstvih.

Prva številka omenjenega zbornika vsebuje sedem priporočil za javni in zasebni sektor, katerih namen je krepitev vloge žensk v javno-zasebnih partnerstvih, kot sledi:

1. Vlade naj dajo prednost pri izbiri ponudnikom, ki v svojih podjetniških politikah in praksah zaposlovanja spodbujajo enakost spolov in krepitev vloge žensk znotraj in zunaj podjetja.
2. Pomagajo naj podjetjem, ki jih vodijo ženske, da se lahko le-te potegujejo na razpisih za projekte s pomočjo usposabljanja in posebnih podpornih mehanizmov.
3. Vlade in zasebni sektor naj podpirajo mlade ženske, ki delujejo kot podjetnice, pri izboljšanju njihovih spretnosti in naj jih naučijo postati poslovne voditeljice prihodnosti.
4. Ženskam naj ponudijo gibljive urnike, na primer delo na daljavo ali delo s krajšim delovnim časom. Naj jim omogočijo spopadanje s pandemijo COVID-19 in možnost izvajanja ukrepov za zaščito zaposlitve kot sta dopust za varstvo ali plačani dopust. Prav tako naj jim omogočijo, da lahko pomagajo tistim ženskam, ki trpijo nasilje v svojih domovih.
5. Zasebni sektor naj izboljša vlogo žensk na višjih ravneh odločanja znotraj podjetij, ki izvajajo javno-zasebna partnerstva, pa tudi znotraj samih javno-zasebnih partnerstev.
6. Spodbuja naj spolno perspektivo v načrtovanju in operativnih fazah projektov za reševanje posebnih izzivov, s katerimi se soočajo ženske – kot so izzivi v zvezi z oskrbo in nasiljem na podlagi spola – ter neenakost med spoloma.
7. Zagotovijo naj za vse zaposlene enako plačilo za enako delo.

Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo si je, poleg navedenega zastavila cilj, da bo sodelovala z javnimi organizacijami in zasebnimi podjetji pri povečanju učinka uspešnega izvajanja navedenih praks.

Sekretariat javno-zasebnih partnerstev UN/ECE si je zadal, da bo še naprej zagotavljal posodobitve namenjene podpori krepitve vloge žensk v javno-zasebnih partnerstvih in delil primere rezultatov ter ukrepov vlad in zasebnih podjetij, da bi k enakemu ravnanju spodbudil tudi druge .

Objavljeno: 1. 9. 2020 - Boštjan Ferk

Javno-zasebna partnerstva z izkoriščanjem zasebnih naložb v infrastrukturne projekte in z uporabo finančnih instrumentov za podporo novim tehnologijam so nekatera izmed modernejših sredstev, s katerimi države posegajo v gospodarstvo. Politiki želijo, da zasebni sektor prevzame tveganje, z namenom njihove večje odgovornosti.

Evropska Komisija (v nadaljevanju: Komisija) je morala v primeru SA.55704 proti Nizozemski pobudi za vlaganje ugotoviti ali je bil projekt na več ravneh, ki vključuje nacionalne in evropske partnerje, upravičen do državne pomoči.

Septembra 2018 je Komisija prejela pritožbo, v kateri je bilo zatrjeno, da je Nizozemska dodelila državno pomoč naslednjim subjektom:

-Nizozemski pobudi za vlaganje (v nadaljevanju: DVI);

-Skladom zasebnega kapitala, v katere je investiral DVI;

-Majhnim in srednje velikim podjetjem (v nadaljevanju: MSP), v katera so ti skladi zasebnega kapitala vlagali;

-Družbi za sodelovanje Vhodna Nizozemska (v nadaljevanju: Družba), z namenom spodbude k vlaganju v DVI;

-Evropskemu investicijskemu skladu (v nadaljevanju: EIF), ki je upravljal DVI (ker domnevno provizija za upravljanje ni bila v skladu s trgom).

Pritožnik je trdil, da je bila državna pomoč prisotna v skladu z naslednjimi dogovori in pristojbinami, saj naj te ne bi bile skladne s trgom. In sicer:

-v finančnem dogovoru med Nizozemsko in Družbo;

-v naložbah Družbe v DVI;

-v provizijah za upravljanje, ki jo je DVI plačeval EIF;

-v naložbah DVI v sklade zasebnega kapitala in

-v naložbah skladov zasebnega kapitala, ki jih je financiral DVI, v MSP-je.

Neskladnost s tržnimi standardi pomeni, da ima nekdo zaradi državne intervencije neupravičeno prednost. Zato se je ocena Komisije osredotočila na to ali je kateri od vpletenih subjektov izkoristil kakršno koli prednost, ki je bila financirana iz državnih sredstev. Skoraj nobenega dvoma ni bilo, da so bili vsi potencialni upravičenci podjetja in da je bil ukrep selektiven ter, da je verjetno vplival na trgovino in izkrivljal konkurenco.

V odločbi je zapisano, da je ekonomska prednost v smislu člena 107 (1) PDEU  vsaka gospodarska korist, ki je podjetje v običajnih tržnih razmerah, torej brez državne intervencije ne bi moglo dobiti.

V zvezi s skladi zasebnega kapitala je Komisija ugotovila, da DVI pred sprejetjem odločitve o naložbi sistematično ocenjuje značilnosti tveganj ali donosnosti naložb in rezultate upraviteljev naložb. DVI vlaga v sklade zasebnega kapitala po načelu »pari passu«, torej istočasno in pod enakimi pogoji kot neodvisni zasebni vlagatelji. To je Komisija ugotovila iz naslednjih premislekov: Prvič; udeležba DVI v osnovnih skladih zasebnega kapitala je na splošno skromna, zasebni soinvestitorji pa imajo v lasti največji del osnovnih skladov tveganega kapitala, usmerjenih v DVI. Drugič; Komisija je ugotovila, da tudi EIF potrjuje odstotek zasebnih soinvestitorjev v skladih tveganega kapitala, v katere je usmerjena DVI in da je povprečna zasebna udeležba znašala 67% (zasebna udeležba je tako ekonomsko pomembna). Tretjič; DVI vlaga v osnovna sredstva pod enakimi pogoji kot vanje istočasno vlagajo zasebni vlagatelji (tj. v prvem in drugem zaključku enotnega postopka zbiranja sredstev) in z enakih izhodiščnih položajev kot zunanji vlagatelji brez predhodne izpostavljenosti do naložb v sklade zasebnega kapirala. Kadar se transakcija izvede hkrati, pod enakimi pogoji (in zato z enako stopnjo tveganja in donosnosti naložb) kot tudi z enakih izhodiščnih položajev kot javni organi in zasebni operaterji je mogoče sklepati, da je takšna transakcija v skladu s tržnimi razmerami.

Nadalje to pomeni, da skladi zasebnega kapitala ne morejo prenesti selektivne prednosti tudi na MSP-je. V kolikor so skladi zasebnega kapitala dejansko običajna tržna sredstva, ki ustvarjajo tveganju prilagojene donose, ki so sprejemljivi tudi za običajne zasebne vlagatelje, morajo takšni skladi zasebnega kapitala vlagati v takšne tržne donose.

Komisija je nadalje po preučitvi ali je struktura provizij EIS v skladu s tržnimi razmerami ugotovila, da je celotna struktura provizij EIF (provizija za upravljanje, prenesene obresti, stopnja ovir) v skladu s strukturo provizij primerljivega tržnega upravljavca skladov vseh skladov. Na tej podlagi je Komisija menila, da prejemki iz EIS ne pomenijo gospodarske prednosti v smislu člena 107 (1) PDEU.

Komisija je prav tako ugotovila, da je bila naložba Nizozemske v strukturo skladov DVI skladna s trgom. Zato ta naložba DVI ni zagotavljala gospodarske prednosti.

Komisija je še na koncu preučila Družbo in ugotovila, da je Družba prejela samo nadomestilo za stroške upravnih storitev, ki jih je zagotavljala. Ugotovila je, da revizor vsako leto pripravi in potrdi računovodsko poročilo kar nadalje zagotavlja, da Družba za te storitve ne prejme pretiranega nadomestila. V skladu s finančnim poročilom za leto 2018, ki ga je predložila Nizozemska, je Komisija ugotovila, da sta znotraj Družbe DVI dodeljena en do dva FTE-ja. Glede na zneske, izplačane med letoma 2016 in 2018, je Komisija menila, da so nadomestila, ki jih je MoE izplačalo Družbi, skladna s številom FTEs. Ker upravljanje delniškega deleža od Družbe zahteva, da skrbi za gotovinske klice, za zastopanje ministrstva na sejah upravnega odbora DVI in drugih s tem povezanih administrativnih papirjih je Komisija menila, da je dodelitev enega do dveh FTEs znotraj Družbe sorazmerna za upravljanje deleža Nizozemske v DVI. Komisija je menila, da je bila dodelitev enega FTEs v letu 2018 primerna.

Komisija je na podlagi navedenega odločila, da naslednji ukrepi:

a) finančni dogovor med Nizozemsko in Družbo;

b) naložba Nizozemske prek Družbe v DVI;

c) provizija za upravljanje, ki jo DVI plačuje EIF;

d) naložbe DVI v sklade zasebnega kapitala in

e) naložbe skladov zasebnega kapitala, ki jih financira DVI v MSP,

ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107 (1) PDEU, saj nobenemu podjetju ne zagotavljajo gospodarske prednosti.

Za podrobnejšo analizo si oglejte prispevek na Lexxion blog “State Aid Uncovered”, ki ga je pripravil prof. Phedon Nicolaides in je dostopen TUKAJ.

Objavljeno: 26. 8. 2020 - Boštjan Ferk

Na področju državnih pomoči je veliko govora o razliki med gospodarskimi in negospodarskimi dejavnostmi. Primer, ki je obravnavan v tem članku, vsebuje smernice o tem, kje potegniti mejo med ekonomskim in negospodarskim, hkrati pa sproža številna druga vprašanja.

Po prejemu pritožbe, da je Univerzitetni informacijski sistem (Hochshul-Information System-v nadaljevanju: HIS), ki je javni subjekt v Nemčiji, užival neposredne nepovratne pomoči in davčne oprostitve, je Evropska komisija začela uradni postopek preiskave. Postopek je bil zaključen s Sklepom Komisije (EU) 2020/391, v kateri je Evropska komisija ugotovila, da v kolikor je bila dodeljena kakršnakoli pomoč danemu subjektu, je to še vedno veljavna pomoč.

HIS je bila ustanovljen leta 1969 kot neprofitna organizacija. Kasneje je lastništvo nad organizacijo prevzela zvezna država. Leta 2014 je bila preoblikovana v zadružno podjetje s člani nemških zveznih dežel ter s sodelujočimi nemškimi univerzami in drugimi visokošolskimi zavodi. Namen dane zadruge je bila uporaba informacijskih sistemov pri upravljanju visokošolskih zavodov. Od leta 2014 se HIS financira z letno članarino in prihodki od storitev, ki jih zagotavlja izključno svojim članom.

Namen uradnega postopka preiskave, ki je bil začet s strani Evropske komisije, je bil ugotoviti ali je družba HIS podjetje, ali je res prejemala nepovratna sredstva in koristila davčne oprostitve ter ali bi lahko njene storitve opredelili kot storitve splošnega gospodarskega pomena. Sklep pregledan v danem članku zajema obdobje od leta 1976 do leta 2013.

V omenjenem primeru ni bilo nobenega dvoma, da so nepovratna sredstva in davčne oprostitve vključevale državna sredstva in so bila pripisana državi. Pojavilo se je vprašanje, ali bi lahko storitve zadruge HIS opredelili kot storitve splošnega gospodarskega pomena. Evropska komisija je z namenom odgovora na dano vprašanje ločila med storitvami, ki se opravljajo na javnih univerzah in storitvami, ki se opravljajo na zasebnih in tujih univerzah. Nato je Komisija glede storitev javnih univerz najprej opozorila na standardno sklicevanje na sodno prakso o javnem financiranju izobraževanja, po kateri se dejavnosti, ki so neločljivo povezane z izvajanjem javnih nalog, štejejo za dejavnosti z negospodarsko naravo. Primeri takšnih dejavnosti vključujejo med drugim tudi zbiranje podatkov, ki se bodo uporabljali za javne namene na podlagi zakonske obveznosti, ki je bila zadevnim podjetjem naložena. Komisija je v nadaljevanju pojasnila, da so informacijske storitve, ki jih HIS zagotavlja nemškim javnim univerzam dovolj podobne storitvam, ki jih obravnava sodba Compass-Datenbank (C-138/11). V omenjeni sodbi je Sodišče ugotovilo, da storitve, ki vključuje vzdrževanje in razkritje podatkov, ni mogoče ločiti od storitev zbiranja podatkov, saj bi bilo samo zbiranje podatkov neuporabno brez vzdrževanja podatkov za posvetovanje z javnostjo. Narava storitev, ki jih zagotavlja HIS, je tesno povezana z vlogo države pri zagotavljanju javnega visokošolskega izobraževanja, saj univerz ni mogoče upravljati brez učinkovite programske opreme. Zagotavljanje programskih storitev je zato nujno za izobraževalne naloge univerz, tj. zagotavljanje brezplačnega visokošolskega izobraževanja za javnost, kar je bil izrecni cilj njihovega ustvarjanja in delovanja. Ta ponudba programskih storitev nemškim javnim univerzam ni bila zgolj splošna storitev (na primer najem nepremičnin, pridobivanje pravnih nasvetov zunanjih strank) ampak storitev, ki jo je bilo treba prilagoditi in s tem prilagoditi tudi specializirane potrebe univerz. Ta okoliščina podpira tudi realno predpostavko, da bi morale nemške javne univerze ali dežele, če ne bi imeli služb zadruge HIS, same poskrbeti za potrebe razvoja univerzitetne programske opreme. Način ustanovitve in delovanja sistema HIS je bil metoda skupnega zadovoljevanja teh bistvenih funkcionalnih potreb nemških javnih univerz s pomočjo združevanja izkušenj in strokovnega znanja. V skladu s sodno prakso sodišč Unije ni potrebno dokazati, da je HIS sam opravljal javno nalogo. V nobenem od podobnih primerov ni izražena takšna zahteva. Nasprotno pa je pomembno, da dejavnost, s katero so dejavnosti HIS-a neločljivo povezane, predstavlja izvajanje naloge države v javnem sistemu terciarnega izobraževanja.

Komisija je v danem primeru izjavila, da dejstvo, da zasebni operaterji ponujajo storitev objave določenih informacij na zahtevo javnih organov ne pomeni, da jo v primeru, da država izvede isto ali podobno dejavnost, potrebno samodejno obravnavati kot »gospodarsko«. Omenjeni primer je bil podoben zadevi TenderNed (T-138/15) iz katerega izhaja, da obstajata le dve ustrezni merili: Prvič, da je treba izvesti javno nalogo in drugič, da mora biti zadevna (sicer gospodarska) dejavnost neločljivo povezana z javno nalogo. Pojavlja pa se tudi tretje merilo: da se subjekt, ki izvaja javno nalogo, ne more v celoti ali tako učinkovito zanašati na tržne ponudnike. Razlaga Komisije se v danem primeru nekoliko razlikuje od razlage Splošnega sodišča v zadevi TenderNed. V zadevi TenderNed je sodišče preučilo ali so nekatere dejavnosti ali internetne “funkcionalnosti”, ki so bile prav tako na voljo na trgu, lahko neločljivo povezane z izvajanjem javnih pooblastil. Sodišče je učinkovitost kombinacije funkcionalnosti upoštevalo kot eno od značilnosti, ki je potrdila neločljivo povezavo, ne pa tudi kot nujno merilo. Poleg tega je ustrezni javni organ v primeru TenderNed vse naloge opravil interno. V primeru HIS pa kljub temu, da je bila omenjena zadruga v lasti visokošolskih ustanov, ni delovala kot interni operater pod neposrednim nadzorom izobraževalnih ustanov. Nemčija je trdila, da dejavnost družbe HIS s prodajo programske opreme zasebnim in tujim univerzam ni državna pomoč, saj (a) se ujema s konceptom pomožne gospodarske dejavnosti v okviru raziskave in razvoja; (b) upravičenci do dejavnosti HIS so večinoma negospodarski akterji; in (c) računovodski izkazi v zvezi s to dejavnostjo se vodijo ločeno od računovodskih izkazov, ki se nanašajo na dobavo programske opreme s strani HIS nemškim javnim univerzam. Poleg tega je Nemčija trdila, da v primeru, da so te dejavnosti gospodarske dejavnosti, del državne pomoči, ki ga je mogoče povezati s takšnimi dejavnostmi, spada pod prag de minimis, določen z Uredbo (EU) št.1407/2013. Komisija se ni strinjala z argumentom, da je bila ta majhna prodaja zasebnim in tujim univerzam pomožna in na tej podlagi kakršno koli državno financiranje, ki bi te dejavnosti verjetno lahko podprlo, ne bi smelo veljati za državno pomoč. Nemčija ni v dovoljšni meri dokazala zakaj se koncept pomožnih gospodarskih dejavnosti iz okvira za raziskave in razvoj, uporablja v obravnavanem primeru. Nemčija na primer ni dokazala, da je majhna prodaja predstavljala dejavnost, ki je neposredno povezana in potrebna za delovanje raziskovalne organizacije ali raziskovalne infrastrukture ali je bistveno povezana z njeno glavno negospodarsko uporabo.

Glede pomembnosti ločevanja računov je Sodišče v svojih odločbah presodilo, da lahko ena poslovna enota izvaja številne dejavnosti, tako gospodarske kot negospodarske in sicer tako, da vodi ločene račune za različna sredstva, ki jih prejme z namenom, da izključi vsako tveganje navzkrižnega subvencioniranja svojih gospodarskih dejavnosti z javnimi sredstvi, prejetimi za njegove negospodarske dejavnosti (tukaj Komisija navaja C-74/16, Escuelas Pías, točka 51). Vendar pa se je v tem primeru, za razliko od Escuelas Pías, javno financiranje nanašalo na celotno dejavnost upravičenca. Zato dejstvo, da so se vodili ločeni računi za prodajo HIS-a nemškim zasebnim in tujim univerzam, ne izključuje ekonomske narave teh prodajnih dejavnosti.

Komisija je menila, da je pomoč veljavna, saj iz člena 1 (b) (v) Uredbe (EU) 2015/1589 izhaja, da je ukrep pomoči veljavna pomoč, če je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je postala pomoč zaradi razvoja notranjega trga in je država članica ni spremenila. Da bi ugotovili ali je pomoč veljavna, je torej potrebno ugotoviti, da ni bilo trga za zadevne izdelke in storitve, ko je država začela financirati HIS. Komisija je tako preučila ali bi morebitne naknadne spremembe lahko vplivale na dejansko vsebino prvotnega ukrepa. Take spremembe se lahko nanašajo na naravo prednosti ali vira financiranja, namen ali pravno podlago pomoči, upravičence ali obseg dejavnosti upravičencev) na način, da se obstoječa pomoč kot celota spremeni v nova pomoč. Komisija je pojasnila, da je potrebno preučiti v primeru, da bi ukrepi med letoma 1976 in 2013 dejansko postali državna pomoč, ali so bili bistveno spremenjeni.

Iz sodbe Vlada Gibraltarja proti Komisiji (T-195/01) izhaja, da ni potrebno vsako spremembo veljavne pomoči obravnavati kot spreminjanje veljavne pomoči v novo pomoč. V tem primeru se „le takrat, kadar sprememba vpliva na dejansko vsebino prvotne sheme, spremeni v novo shemo pomoči“. Spremembe sheme so pomembne, če se je spremenil kateri od njenih glavnih elementov, kot so narava financiranja, njen vir, pravna podlaga, zasledovani cilj ali upravičenci. V obravnavanem primeru je Komisija zapisala, da se vrsta financiranja, vir financiranja, pravna podlaga, cilji financiranja in obseg upravičencev od začetka veljavnosti ukrepov niso spremenili. Oblika financiranja je, kot prvo ostala nespremenjena, ko drugo, raven financiranja z neposrednimi nepovratnimi sredstvi se ni bistveno spremenila, saj se je na splošno raven neposrednih štipendij v obdobju 1976 in 2013 povečala za približno 2,9-krat. Vzporedno s tem se je število študentov v istem časovnem obdobju bistveno bolj povečalo. Prav tako so bile ravni cen v Nemčiji leta 2013 2,3-krat višje kot leta 1976.

Komisija je prav tako menila, da je vir financiranja ostal nespremenjen, saj je prvič, raven “državnega” financiranja, natančneje del državne pomoči, nominalno ostala enaka, drugič pa je pravna podlaga že od leta 1976 naprej določala, da se financiranje po potrebi lahko dopolnjuje s prihodki.

Poleg omenjenega je Komisija menila, da so tudi dejavnosti HIS ostale enake, saj je cilj javnega financiranja, podpora univerz zlasti na področju elektronske obdelave podatkov ali informacijske tehnologije, ostal nespremenjen.

Na podlagi zgornje analize je Komisija zaključila, da so ukrepi, ki jih je Nemčija izvajala v korist HIS med letoma 1976 in 2013, če so bili državna pomoč, pomenili veljavno pomoč kot izhaja iz člena 1 (b) (v) Uredbe (EU) 2015/1589.

Za podrobnejšo analizo si oglejte prispevek na Lexxion blog “State Aid Uncovered”, ki ga je pripravil prof. Phedon Nicolaides, dostopen TUKAJ.

Objavljeno: 24. 8. 2020 - Boštjan Ferk

Čas novega koronavirusa nas je v preteklih mesecih močno zaznamoval in povzročil, da svet nikoli več ne bo popolnoma enak. Vpliv ukrepov namenjenih spodbujanju domačega gospodarstva je posegel tudi na javnonaročniško področje, kjer so interventni zakoni odprli številna vprašanja glede pravilnosti izvajanja postopkov javnih naročil.

Tokratni, že 23. Tradicionalni posvet »DNEVI JAVNIH NAROČIL«, bo ponujal odgovore na aktualna vprašanja s področja javnega naročanja. Posveta se bo udeležil tudi direktor Inštituta za javno-zasebno partnerstvo doc. dr. Boštjan Ferk, ki bo vodil predavanje z naslovom “Izpeljava javnega naročila “v živo”.

Vse stranke Inštituta za javno-zasebno partnerstvo lahko unovčijo popust v višini 10% zneska kotizacije.

Datum: 8. in 9. oktober 2020

Lokacija: Kongresni center Portus, Hotel Slovenija, Portorož

Več informacij in prijava: https://agencija-management.si/Aktualni-Program

Objavljeno: - Boštjan Ferk

Trg javnih naročil predstavlja ogromen potencial za zasebni sektor in ustvarja številne poslovne priložnosti. Vendar pa zahteve za vstop na trg javnih naročil za potencialne ponudnike pogosto predstavljajo velik izziv zaradi pomanjkanja izkušenj, strokovnega znanja in časa.

Namen praktično zasnovane delavnice je na konkretnih primerih predstaviti, kako naročniki izvajajo postopke javnega naročanja (tj.: »Kaj naročnike žuli?«) in kateri so tisti triki, ki jih mora poznati vsak ponudnik za pripravo in oddajo dopustne ponudbe. Učenje na lastnih napakah na trgu javnih naročil ne pomeni zgolj izgubljenega posla, pač pa številne
zamujene priložnosti.

Predavateljici: Nina Pekolj, univ. dipl. prav. in Lara Valjavec, mag. prav, Inštitut za javno-zasebno partnerstvo

Datum: četrtek 17. septembra 2020, od 9:00 do 15:30

Več informacij o delavnici na:http://www.agencija-poti.si/Izobrazevanje/Vsa-izobrazevanja/ArtMID/638/ArticleID/562/JAVNO-NARO%C4%8CANJE-za-ponudnike-jedrnato-od-A-do-%C5%BD-s-prakti%C4%8Dnimi-nasveti%C5%BD

Objavljeno: - Boštjan Ferk

Regionalna razvojna agencija Gorenjske, BSC, poslovno podporni center, d.o.o., Kranj, skupaj z Inštitutom za javno zasebno partnerstvo ponovno vabi na razgrnitev e-MOPOLI Akcijskega načrta za spodbujanje trajnostne mobilnosti z alternativnimi gorivi v prometu in predstavitev uvajanja mobilnosti na alternativne vire energije z javno-zasebnimi partnerstvi.

Delavnica bo potekala v torek, 8. 9. 2020. Kraj bo določen naknadno, glede na število prijavljenih in omejitve javnega zbiranja zaradi nevarnosti širitve virusa COVID-19.

Več informacij o dogodku in prijavi najdete na http://e-mobilitygorenjska.si/vabilo-na-delavnico-za-obravnavo-akcijskega-nacrta-e-mopoli-s-predlogi-spodbujanja-mobilnosti-na-alternativne-vire-goriv-v-operativnem-programu-za-izvajanje-evropske-kohezijske-politike-v-obdobju-20/

Vabljeni!

Objavljeno: - Boštjan Ferk

V Portorožu bo 7. in 8. septembra potekala 1. konferenca prava informacijske varnosti.

Na konferenci bo na temo zagotavljanja interoperabilnosti in integritete podatkov v mednarodnem okolju elektronskega javnega naročanja predavala doc. dr. Petra Ferk, direktorica razvojnih projektov na Inštitutu za javno-zasebno partnerstvo.

Več informacij o dogodku in prijavi lahko najdete na https://www.gvzalozba.si/izobrazevanja/1-konferenca-prava-informacijske-varnosti

Lepo vabljeni!

Objavljeno: 28. 7. 2020 - Petra Ferk

17. november 2020

Javno-zasebna partnerstva postajajo nuja za zagotavljanje javne infrastrukture in izvajanje javnih služb.

Pridružite se nam, da izveste več, kako se lotiti projekta.

Vsebina in program seminarja sta prilagojena on-line izvedbi, organizator pa vsem prijavljenem nudi popust v višini 20%.

Prijave in več informacij na: Agencija Poti

Objavljeno: 25. 7. 2020 - Petra Ferk

Svetovna banka je izdala novo publikacijo z naslovom »Državna poroštva za spodbujanje zasebnih naložb v infrastrukturo«, ki je bila izdana s podporo Svetovalnega instrumenta za javno-zasebno infrastrukturo (Public-Private Infrastructure Advisory Facility, PPIAF) in Globalnega infrastrukturnega sklada (Global Infrastructure Facility, GIF). Publikacija postavlja vladam smernice, temelječe na najboljših praksah pri uporabi jamstev za projekte javno-zasebnih partnerstev.

Pandemija COVID-19 je pod stresni test med drugim postavila tudi dodelitev tveganj pri javno-zasebnih partnerstvih (JZP): tveganja, za katera se je še pred nekaj meseci zdelo, da jih zasebni sektor lahko prevzame, danes morda niso več sprejemljiva. Medtem ko se javno naročniški projekti srečujejo s posledicami motenj v dobavnih verigah in z manjšim povpraševanjem, zasebni sektor bremenijo predvsem finančne posledice in z njimi povezana finančna sposobnost. Zasebni sektor si tako prizadeva za večji prenos tveganj na vlado oz. državo. Iz omenjenega razloge se bo najverjetneje povečalo povpraševanje po državnih poroštvih.

Po drugi strani so vlade po vsem svetu za omilitev posledic pandemije sprejemale pomembne fiskalne pakete z namenom takojšnje podpore zdravstvenemu in socialnemu sektorju ter gospodarstvu. Navedeni fiskalni paketi so bili pogosto financirani s povečanim zadolževanjem, zaradi česar so možnosti, da bi države prevzemale dodatna tveganja in obveznosti omejene, zlasti  če to pod vprašaj postavi že dana poroštva.

Ocenjevanje ali in kako uporabiti državna poroštva je v kriznih časih dokaj podobno kot v času relativne umirjenosti. V obeh primerih bi jih bilo treba strateško uporabljati za kritje posebnih ali ciljnih tveganj skrbno izbranih ekonomsko izvedljivih projektov, ki so deležni ustreznega upravljanja.

Vir: https://blogs.worldbank.org/ppps/using-government-guarantees-carefully-private-sector-redefines-bankability?CID=WBW_AL_BlogNotification_EN_EXT

Objavljeno: 30. 6. 2020 - Boštjan Ferk

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je dne 19.6.2020, objavilo Javni razpis za podelitev koncesij za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejše za okvirno 1100 mest. Vsebina javnega razpisa je dostopna na spletni povezavi.

Predvidena je podelitev koncesij za obdobje 40 let.

Na javni razpis se lahko prijavijo pravne ali fizične osebe, ki v skladu z določbo 7. člena Pravilnika o koncesijah na področju socialnega varstva izpolnjujejo naslednje pogoje:

1. da je pravna oseba v Republiki Sloveniji registrirana za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije, oziroma da je podružnica tuje pravne osebe za opravljanje te dejavnosti vpisana v register v Republiki Sloveniji ali, da je fizična oseba v Republiki Sloveniji registrirana za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije,
2. da izpolnjuje pogoje glede prostorov, opreme, kadrov in druge pogoje, kot jih določajo zakon in na njegovi podlagi izdani izvršilni predpisi za opravljanje storitve, za katero se razpisuje koncesija,
3. da ima izdelan podroben program dela izvajanja storitve,
4. da zagotavlja kakovostno izvajanje storitve in
5. da izkazuje finančno in poslovno sposobnost.

Rok za oddajo ponudb je 1. 10. 2020 do 14.00 ure.

Objavljeno: 25. 6. 2020 - Nina Pekolj

Pri GV Založbi je v letošnjem letu izšla 3. dopolnjena izdaja preglednice z naslovom Postopki javnega naročanja in temeljni koraki javno-zasebnega partnerstva, katere avtorji so dr. Boštjan Ferk, dr. Petra Ferk ter Lara Valjavec.

Preglednica na kratko in pregledno predstavlja postopke javnega naročanja ter temeljne korake javno-zasebnega partnerstva. Posamezne faze postopka so ponazorjene z barvnimi shemami in miselnimi vzorci. Tretja, dopolnjena izdaja je pripravljena v skladu z ZJN-3 ter zakonskimi določili o nekaterih koncesijskih pogodbah.

Vabljeni k naročilu preglednice: GV Založba

Objavljeno: 16. 6. 2020 - Petra Ferk

MEJNE VREDNOSTI ZA UPORABO ZJN-3 IN OBJAVE JN – SPLOŠNO PODROČJE

(vrednosti so brez DDV)

*Mejna vrednost velja do 15. 11. 2020 – Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 in 61/20).

MEJNE VREDNOSTI ZA UPORABO ZJN-3 IN OBJAVE JN – INFRASTRUKTURNO PODROČJE

(vrednosti so brez DDV)

MEJNE VREDNOSTI ZA IZBIRO POSTOPKA ODDAJE JN

(vrednosti so brez DDV)

*Velja do 15. 4. 2021 – Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 80/20).