ENERGETSKO POGODBENIŠTVO

POGODBENO ZAGOTAVLJANJE PRIHRANKA ENERGIJE oz. ENERGETSKO POGODBENIŠTVO

SPLOŠNO O ENERGETSKEM POGODBENIŠTVU

Pojem “pogodbeno zagotavljanje prihranka energije” oz. “energetsko pogodbeništvo”, kot pogosto pogovorno imenujemo institut pogodbenega zagotavljanja prihranka energije opredeljuje Direktiva 2012/27/ES o energetski učinkovitosti v 27. točki 2. člena kot pogodbeni dogovor med koristnikom in ponudnikom ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki se preverja in spremlja v vsem obdobju pogodbe in v okviru katerega se naložbe (delo, dobava ali storitev) v ta ukrep plačujejo sorazmerno s stopnjo izboljšanja energetske učinkovitosti, dogovorjeno s pogodbo, ali drugim dogovorjenim merilom za energetsko učinkovitost, kot so npr. finančni prihranki.

V zvezi s tem 47. točka preambule Direktive o energetski učinkovitosti pravi, da tako kot pri drugih oblikah financiranja s strani tretje osebe, se tudi pri pogodbi o zagotavljanju prihranka energije koristnik energetskih storitev izogne stroškom naložbe tako, da naložbo, ki jo je v celoti ali delno izvedla tretja oseba, poplača z delom finančne vrednosti prihranka energije.

S sprejetjem Energetskega zakona je bil pojem energetskega pogodbeništva prenešen tudi v slovenski pravni red in sicer v 29. točki 4. člena, kjer zakon ponovi dikcijo pojma »pogodbeno zagotavljanje prihranka energije«, kot je zapisana v Direktivi o energetski učinkovitosti, vendar pa Energetski zakon v nadaljevanju instituta pogodbenega zagotavljanja prihranka energije ne ureja podrobneje.

Smernice za izvajanje ukrepov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja po principu energetskega pogodbeništva

Ministrstvo za infrastrukturo je 23. 12. 2014 objavilo Smernice za izvajanje ukrepov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja po principu energetskega pogodbeništva. Smernice predstavljajo pojasnila, navodila in priporočila za izvajanje ukrepov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja po načelu energetskega pogodbeništva.

IZVEDBA IN FINANCIRANJE UKREPOV ZA IZBOLJŠANJE ENERGETSKE UČINKOVITOSTI

Projektov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja se je mogoče lotiti na enega od naslednjih načinov:

  • kot klasično javno naročilo, v primerih ko naročnik sam v celoti zagotovi potrebna finančna sredstva za izvedbo potrebnih ukrepov energetske sanacije javne stavbe. V teh primerih se projekt vodi kot druge klasične javne investicije, pri katerih je naročnikova obveza, da pripravi projektno in investicijsko dokumentacijo, vključno s podrobnimi tehničnimi specifikacijami izvedbe potrebnih ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti javne stavbe. Ponudniki nato oddajo svoje ponudbe za izvedbo ukrepov glede na določila razpisne dokumentacije, kot jih je vnaprej opredelil naročnik. Ponudniki ne prevzemajo tveganja zagotavljanja prihranka energije, ampak izključno tveganja povezana z izvedbo prevzetega ukrepa, kot je opredeljen s tehničnimi specifkacijami. Odgovornost in posledice za napake ali pomanjkljivosti v tehničnih specifikacijah prevzema naročnik. Doseženi prihranek energije v celoti pripade naročniku. Ponudnik praviloma ne jamči prihranka energije, lahko pa je način plačila oblikovan tako, da upošteva dosežene dejanske prihranke energije;
  • v obliki javno-zasebnega partnerstva in sicer ob upoštevanju določbe 80. člena ZJZP na način, da objekti in naprave koncesije postanejo bodisi takoj (na primer model zgradi-prenesi v last-upravljaj ali BTO) bodisi po preteku določenega obdobja (na primer model zgradi-upravljaj-prenesi v last ali BOT) lastnina javnega partnerja, razen če to ni mogoče oziroma ni ekonomsko upravičeno (na primer model izgradi-upravljaj-ohrani v lasti ali BOO). Za vsak model mora biti ugotovljena ekonomska upravičenost, ta pa mora biti predmet presoje v predhodnem postopku.

Ob tem je smiselno vzeti v obzir določbe Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki določa, da šteje, da koncesionar prevzame bistveno operativno tveganje, če ni zagotovljeno, da se mu povrnejo naložbe ali stroški, ki so nastali pri izvajanju gradenj ali storitev, ki so predmet koncesije. V preambuli Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb je pojasnjeno, da glavna značilnost koncesije, tj. pravica do uporabe gradenj ali storitev, vedno pomeni prenos gospodarskega tveganja na koncesionarja, vključno z možnostjo, da se naložbe in stroški, ki nastanejo pri upravljanju podeljenih gradenj ali storitev, ne bodo povrnili. Uporaba posebnih pravil, ki urejajo podeljevanje koncesij, ne bi bila upravičena, če bi naročnik izvajalca razbremenil morebitnih izgub tako, da bi mu jamčil minimalne prihodke, ki bi bili enaki ali višji od stroškov, ki jih ima izvajalec pri izvajanju naročila. Hkrati je v preambuli Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb pojasnjeno, da je treba nekatere ureditve, ki jih v celoti plača naročnik, šteti za koncesije, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so izvajalcu nastali pri izvajanju gradnje ali zagotavljanju storitve, odvisna od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma njihove dobave. Navedene določbe je v zvezi s pojmom energetskega pogodbeništva treba razumeti na način, da zasebni partner prevzame večino tveganj projekta, torej tveganje projektiranja, gradnje in upravljanja, vključno s tveganjem financiranja potrebnih ukrepov za izvedbo energetske sanacije javnega objekta, kot tudi tveganje zagotavljanja minimalnega dogovorjenega prihranka energije, pri čemer so plačila zasebniku vezana in odvisna od doseženih prihrankov energije. Ena ključnih značilnosti energetskega pogodbeništva je namreč ravno v tem, da se investicija v izvedbo potrebnih ukrepov povrne skozi ustvarjene prihranke porabe energije, kar pomeni da je zasebnik upravičen do plačil za opravljene storitve zmanjšane porabe energije le v primeru, ko so dejanski prihranki doseženi, sicer se storitev ne šteje za opravljeno oz. za kvalitetno opravljeno. V zvezi s tem je priporočljivo, da se s pogodbo opredelijo plačilni mehanizmi bonusov in malusov, ki finančno nagradijo izvajalca, ki dosega višje prihranke od dogovorjenih in finančno kaznuje izvajalca, ki ne dosega minimalno dogovorjenih prihrankov. Tako se vzpodbuja zasebnike, da so motivirani ustvarjati čim višje prihranke energije, saj to zvišuje plačilo, ki ga prejmejo.

Temeljna značilnost energetskega pogodbeništva je torej, da se izvedba potrebnih ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti v pretežnem delu financira iz ustvarjenih prihrankov energije, ki so posledica izvedenih ukrepov. Iz tega razloga mora, ne glede na izbrano pot izvedbe projekta ali izbrani model javno-zasebnega partnerstva, tveganje zagotavljanja dogovorjenega prihranka energije prevzeti izvajalec oz. zasebni partner, pri čemer je njegovo plačilo vezano na dosežene rezultate izvedenih ukrepov in dejansko dosežen prihranek.

MODELI ENERGETSKEGA POGODBENIŠTVA V OBLIKI JAVNO-ZASEBNEGA PARTNERSTVA

Projekti energetskega pogodbeništva se v Sloveniji lahko izvajajo predvsem v naslednjih oblikah javno-zasebnih partnerstev oz. iz njih izvedenih oblikah:

  • kot koncesija gradnje v obliki DBTO: navedena oblika je uporabna v primerih, ko zasebnik ne postane lastnik izvedenih ukrepov, ampak lastninska pravica na izvedenem ukrepu takoj preide na javnega partnerja (npr. v primeru zamenjave oken, sanacije fasad, streh oz. v drugih primerih, kjer pride do trajne spojitve izvedenega ukrepa z nepremičnino in velja načelo superficies solo cedit kot ga določa 8. člen Stvarnopravnega zakonika: Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugče. ter javni partner bodisi ne želi ali ne more podelivi npr. stavbne pravice) pri čemer bi se navedeno lahko štelo kot vlaganje zasebnega investitorja v javno stavbo, torej v tuje osnovno sredstvo, kar bi imelo za posledico povečanje javnega dolga. Zato se v praksi navedeno vprašanje rešuje z uporabo t.i. up-front payment(a), torej da zasebni partner vnaprej javnemu partnerju plača koncesijsko dajatev za podeljeno koncesijo, ki se porabi za plačilo stroškov izvedenih ukrepov zasebnemu partnerju, pri čemer se kot merilo sprejemljivosti ponudb praviloma šteje, da višina ponujene koncesijske dajatve ne sme biti manjša od predvidenih stroškov izvedbe potrebnih ukrepov. V preostalem se lahko uspešno implemenitrajo vsi elementi značilni za energetsko pogodbeništvo;
  • kot koncesija gradnje v obliki DBOT: navedena oblika je uporabna v primerih, ko zasebnik lahko ostane lastnik izvedenih ukrepov (npr. v primeru posodobitve kotlovnic, zamenjave elementov razsvetljave, klimatskih naprav oz. v drugih primerih, ko ne preide do trajne spojitve izvedenega ukrepa z nepremičnino) ali ko je mogoča in dopustna podelitev npr. stavbne pravice zasebniku. Ravno v primeru uporabe instituta stavbne pravice je treba posebno pozornost nameniti vprašanju plačila nadomestila za podeljeno stavbno pravico in na drugi strani vprašanju povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj zasebnega partnerja v javno stavbo ob prenehanju koncesijskega razmerja. Prednost navedenega modela je v tem, da ne vpliva na povečanje javnega dolga javnega partnerja in da zasebnemu partnerju omogoča, da investicije v izvedene ukrepe vodi v svojih poslovnih knjigah, kot svoja osnovna sredstva;
  • kot koncesija storitve oz. kot koncesija gradnje v obliki DBOO: v zvezi s tem je relevanten predvsem drugi odstavek 80. člena ZJZPki določa, da v primeru, če objekti in naprave koncesije ne postanejo lastnina javnega partnerja, ne gre za koncesijo gradenj, temveč za koncesijo storitve. Gre torej za obliko, kjer lastnik izvedenih ukrepov ostane zasebni partner. Za razliko od zgoraj navedenih koncesijskih oblik gradenj, kjer se postopek izvedbe javnega razpisa vodi ob upoštevanju določb predpisov o javnem naročanju, se v tem primeru podelitve koncesije storitve ne izvaja po pravilih predpisov o javnem naročanju, ampak se (do uveljavitve oz. implementacije Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb) postopek javnega razpisa izvede ob upoštevanju pravil ZJZP, v primerih ko koncesijska storitev vključuje tudi izvajanja gospodarske javne službe, tudi ob upoštevanju ZGJS.

V vseh zgoraj navedenih primerih je treba posebno pozornost nameniti vprašanju predčasnega prenehanja koncesijskega razmerja, kot tudi davčnim vidikom posameznih izbranih rešitev.

KAKO IZBRATI MODEL?

Izbor modela energetskega pogodbeništva je odvisen predvsem od vsebine predvidenih ukrepov energetske sanacije.

Za projekte, kjer se bo večina investicije v energetsko obnovo nanašala na: npr. zamenjavo oken, obnovo fasade, sanacija strehe, izvedba izolacijski ukrepov, obnova notranjih instalacij, ipd. ocenjujemo, da je najprimerneje izbrati model koncesije gradnje v obliki DBTO.

Za projekte, kjer se bo večina investicije v energetsko obnovo objekta nanašala na: npr. sanacijo kotlovnic, toplotne črpalke, klimatske naprave in naprave za rekuperacijo zraka, kogeneracijske enote, fotovoltaiko, posodobitev notranje in zunanje razsvetljave, ipd. ocenjujemo, da je najprimerneje izbrati model koncesije gradnje v obliki DBOT.

V primerih, ko gre za kombinacijo različnih ukrepov je dopustna tudi kombinacija obeh modelov koncesije gradnje v obliki DBTO in v obliki DBOT.

V primerih, ko ne bo prišlo do prenosa lastništva nad izvedenim ukrepom na javnega partnerja ali ko je predmet koncesije v pretežnem delu le izvajanja storitve npr. storitev zagotavljanja prihranka energije, storitev energetskega upravljanja,ipd. ocenjujemo, da je najprimerneje izbrati model koncesije storitev.

OPREDELITEV DEJANSKIH PRIHRANKOV

V okviru pogodbenega zagotavljanja prihrankov, slednjih ni mogoče vnaprej izračunati zgolj kot primerjavo med preteklimi stroški za energijo in stroški po izvedeni investiciji.

Stroški za porabljeno energijo so namreč odvisni od vrste spremenljivk, ki niso odvisne od zasebnika ter kvalitete izvedenih ukrepov, npr.:

  • cena energije,
  • čas rabe objekta,
  • temperaturni primanjkljaj,
  • dodatno izvedeni ukrepi,
  • morebitni drugi dejavniki.

Neupoštevanje zgoraj navedenih dejavnikov pri izračunu dejanskih prihrankov bi lahko imelo za posledico, da bi zasebnik vse ukrepe ter storitve izvedel brez napak, pa do plačila vseeno ne bi bil upravičen ali obratno, da zasebnikovi ukrepi k prihrankom sploh ne bi prispevali, pa bi mu javni partner zaradi manjše rabe objekta, toplejše zime ali drugih dejavnikov kljub temu izvajal plačila za navidezne prihranke.