Pojem “pogodbeno zagotavljanje prihranka energije” oz. “energetsko pogodbeništvo”, kot pogosto pogovorno imenujemo institut pogodbenega zagotavljanja prihranka energije opredeljuje Direktiva 2012/27/ES o energetski učinkovitosti v 27. točki 2. člena kot pogodbeni dogovor med koristnikom in ponudnikom ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki se preverja in spremlja v vsem obdobju pogodbe in v okviru katerega se naložbe (delo, dobava ali storitev) v ta ukrep plačujejo sorazmerno s stopnjo izboljšanja energetske učinkovitosti, dogovorjeno s pogodbo, ali drugim dogovorjenim merilom za energetsko učinkovitost, kot so npr. finančni prihranki.
V zvezi s tem 47. točka preambule Direktive o energetski učinkovitosti pravi, da tako kot pri drugih oblikah financiranja s strani tretje osebe, se tudi pri pogodbi o zagotavljanju prihranka energije koristnik energetskih storitev izogne stroškom naložbe tako, da naložbo, ki jo je v celoti ali delno izvedla tretja oseba, poplača z delom finančne vrednosti prihranka energije.
S sprejetjem Energetskega zakona je bil pojem energetskega pogodbeništva prenešen tudi v slovenski pravni red in sicer v 29. točki 4. člena, kjer zakon ponovi dikcijo pojma »pogodbeno zagotavljanje prihranka energije«, kot je zapisana v Direktivi o energetski učinkovitosti, vendar pa Energetski zakon v nadaljevanju instituta pogodbenega zagotavljanja prihranka energije ne ureja podrobneje.
Ministrstvo za infrastrukturo je 23. 12. 2014 objavilo Smernice za izvajanje ukrepov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja po principu energetskega pogodbeništva. Smernice predstavljajo pojasnila, navodila in priporočila za izvajanje ukrepov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja po načelu energetskega pogodbeništva.
Projektov izboljšanja energetske učinkovitosti v stavbah javnega sektorja se je mogoče lotiti na enega od naslednjih načinov:
Ob tem je smiselno vzeti v obzir določbe Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki določa, da šteje, da koncesionar prevzame bistveno operativno tveganje, če ni zagotovljeno, da se mu povrnejo naložbe ali stroški, ki so nastali pri izvajanju gradenj ali storitev, ki so predmet koncesije. V preambuli Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb je pojasnjeno, da glavna značilnost koncesije, tj. pravica do uporabe gradenj ali storitev, vedno pomeni prenos gospodarskega tveganja na koncesionarja, vključno z možnostjo, da se naložbe in stroški, ki nastanejo pri upravljanju podeljenih gradenj ali storitev, ne bodo povrnili. Uporaba posebnih pravil, ki urejajo podeljevanje koncesij, ne bi bila upravičena, če bi naročnik izvajalca razbremenil morebitnih izgub tako, da bi mu jamčil minimalne prihodke, ki bi bili enaki ali višji od stroškov, ki jih ima izvajalec pri izvajanju naročila. Hkrati je v preambuli Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb pojasnjeno, da je treba nekatere ureditve, ki jih v celoti plača naročnik, šteti za koncesije, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so izvajalcu nastali pri izvajanju gradnje ali zagotavljanju storitve, odvisna od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma njihove dobave. Navedene določbe je v zvezi s pojmom energetskega pogodbeništva treba razumeti na način, da zasebni partner prevzame večino tveganj projekta, torej tveganje projektiranja, gradnje in upravljanja, vključno s tveganjem financiranja potrebnih ukrepov za izvedbo energetske sanacije javnega objekta, kot tudi tveganje zagotavljanja minimalnega dogovorjenega prihranka energije, pri čemer so plačila zasebniku vezana in odvisna od doseženih prihrankov energije. Ena ključnih značilnosti energetskega pogodbeništva je namreč ravno v tem, da se investicija v izvedbo potrebnih ukrepov povrne skozi ustvarjene prihranke porabe energije, kar pomeni da je zasebnik upravičen do plačil za opravljene storitve zmanjšane porabe energije le v primeru, ko so dejanski prihranki doseženi, sicer se storitev ne šteje za opravljeno oz. za kvalitetno opravljeno. V zvezi s tem je priporočljivo, da se s pogodbo opredelijo plačilni mehanizmi bonusov in malusov, ki finančno nagradijo izvajalca, ki dosega višje prihranke od dogovorjenih in finančno kaznuje izvajalca, ki ne dosega minimalno dogovorjenih prihrankov. Tako se vzpodbuja zasebnike, da so motivirani ustvarjati čim višje prihranke energije, saj to zvišuje plačilo, ki ga prejmejo.
Temeljna značilnost energetskega pogodbeništva je torej, da se izvedba potrebnih ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti v pretežnem delu financira iz ustvarjenih prihrankov energije, ki so posledica izvedenih ukrepov. Iz tega razloga mora, ne glede na izbrano pot izvedbe projekta ali izbrani model javno-zasebnega partnerstva, tveganje zagotavljanja dogovorjenega prihranka energije prevzeti izvajalec oz. zasebni partner, pri čemer je njegovo plačilo vezano na dosežene rezultate izvedenih ukrepov in dejansko dosežen prihranek.
Projekti energetskega pogodbeništva se v Sloveniji lahko izvajajo predvsem v naslednjih oblikah javno-zasebnih partnerstev oz. iz njih izvedenih oblikah:
V vseh zgoraj navedenih primerih je treba posebno pozornost nameniti vprašanju predčasnega prenehanja koncesijskega razmerja, kot tudi davčnim vidikom posameznih izbranih rešitev.
Izbor modela energetskega pogodbeništva je odvisen predvsem od vsebine predvidenih ukrepov energetske sanacije.
Za projekte, kjer se bo večina investicije v energetsko obnovo nanašala na: npr. zamenjavo oken, obnovo fasade, sanacija strehe, izvedba izolacijski ukrepov, obnova notranjih instalacij, ipd. ocenjujemo, da je najprimerneje izbrati model koncesije gradnje v obliki DBTO.
Za projekte, kjer se bo večina investicije v energetsko obnovo objekta nanašala na: npr. sanacijo kotlovnic, toplotne črpalke, klimatske naprave in naprave za rekuperacijo zraka, kogeneracijske enote, fotovoltaiko, posodobitev notranje in zunanje razsvetljave, ipd. ocenjujemo, da je najprimerneje izbrati model koncesije gradnje v obliki DBOT.
V primerih, ko gre za kombinacijo različnih ukrepov je dopustna tudi kombinacija obeh modelov koncesije gradnje v obliki DBTO in v obliki DBOT.
V primerih, ko ne bo prišlo do prenosa lastništva nad izvedenim ukrepom na javnega partnerja ali ko je predmet koncesije v pretežnem delu le izvajanja storitve npr. storitev zagotavljanja prihranka energije, storitev energetskega upravljanja,ipd. ocenjujemo, da je najprimerneje izbrati model koncesije storitev.
V okviru pogodbenega zagotavljanja prihrankov, slednjih ni mogoče vnaprej izračunati zgolj kot primerjavo med preteklimi stroški za energijo in stroški po izvedeni investiciji.
Stroški za porabljeno energijo so namreč odvisni od vrste spremenljivk, ki niso odvisne od zasebnika ter kvalitete izvedenih ukrepov, npr.:
Neupoštevanje zgoraj navedenih dejavnikov pri izračunu dejanskih prihrankov bi lahko imelo za posledico, da bi zasebnik vse ukrepe ter storitve izvedel brez napak, pa do plačila vseeno ne bi bil upravičen ali obratno, da zasebnikovi ukrepi k prihrankom sploh ne bi prispevali, pa bi mu javni partner zaradi manjše rabe objekta, toplejše zime ali drugih dejavnikov kljub temu izvajal plačila za navidezne prihranke.