Javno (so)financiranje določene storitve, tudi izvajanja javne službe ali gradnje javne infrastrukture, lahko predstavlja nedovoljeno pomoč. Nekateri naročniki se tega zavedajo, drugi so na to opomnjeni – ko se to zgodi, najpogosteje ne vedo, kako naj lotijo te problematike.
Zaradi načina (so)financiranja izvajanja posamezne storitve s strani javnih organov, ki lahko v primeru posameznih storitev predstavlja nedovoljeno državno pomoč, je izjemno pomembno, da se javni organi zavedajo pravne narave storitev, ki jih bodo financirali – ali gre za gospodarske (tržne) dejavnosti ali ne in ali le-te po svoji naravi predstavljajo storitve splošnega gospodarskega pomena ali negospodarske storitve splošnega pomena. Praksa Sodišča EU na tem področju je izjemno bogata. Na načelni ravni je razlikovanje, kot smo ga opisali zgoraj, jasno, vendar pa je za podrobnejšo analizo potrebno poznavanje primarne in sekundarne zakonodaje EU, bogate prakse Sodišča EU in tudi nacionalnega sistema zagotavljanja javnih služb. Narava storitev vpliva tudi na naravo infrastrukture. Nogometni stadion, na katerem npr. igra profesionalni nogometni klub se razlikuje od stadiona, ki je na voljo širši javnosti, čeprav v obeh primerih govorimo o športni infrastrukturi, ki je lahko celo enakih tehnično-tehnoloških karakteristik. Pomembna je narava dejavnosti, ki se v tej dvorani izvaja, način zagotavljanja, dostopnost … Od številnih dejavnikov je odvisen režim financiranja.
Številni naročniki se zavedajo, da se analiza narave storitve z vidika prava EU in proučitev optimalnega ter dopustnega režima finaniranja le-te izkaže za zelo koristno v primeru kakršnikholi očitkov s strani nadzornih organov, zato se vedno pogosteje odločajo, da analizo izvedemo pravočasno, to je ex ante.